Iz hleva na cesto

Pet živalskih

Aljaž Krivec

Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač. Za predstavo:

 

 

plan domačije

 

Elipsa predstavlja prostor, kjer so klali prašiča, trikotnik pa prostor, na katerem sva stala z mamo. Moj prvi spomin na potek dneva na domačiji je, kako je skupina moških iz hleva začela vleči nekega prašiča. Babica je stala nekaj metrov proč. Nadzorovala je proces, ter ga usmerjala z napotki. Dedka, sicer lovca, se ne spomnim. Ko so prašiča le pripeljali do kadi (mislim, da je bil med vlačilci tudi moj oče), so nadzor prepustili stricu, mesarju. Buljil sem v dogajanje, nakar me je mama zgrabila, mi pokrila oči in me obrnila vstran ter malodane zabičala »Tega ne boš gledal!«

Ne vem, kaj točno se je zgodilo, moj spomin je meglen. Ali je takrat stric ustrelil s pištolo za omamljanje ali se je to zgodilo že prej, nimam pojma. Vem samo, da sem slišal kričanje. Nekdo je kadaver prašiča polival s cevjo za zalivanje vrta. Kasneje, ko so se vsi drugi za nekaj trenutkov nekam potuhnili, sem stopil do mrtvega prašiča. Spomnim se gladke dlake in tega, da ni bilo videti nobene krvne sledi.

Dele trupla so komadali še isti dan. V nekem trenutku sem bil soočen s kupom kosov trupla, s katerega se je jemalo za domov. Zagledal sem prašičji repek in ni mi šlo v račun, kako da ni zavit, temveč raven, kot podganji. Babico sem prosil, ali bi ga lahko dobil in odvrnila je: »Pa ti znaš ka tou nej za gesti.« Prikimal sem in dobil prašičji rep. Ko smo prišli domov, sem ga dal v prozorno vrečko in oboje pustil v zamrzovalni skrinji. Tam je ostal grozno dolgo, vsake toliko sem ga šel pogledat.

Neko noč sem si šel s prijateljema ogledat sosedov kurnik. Dopoldne istega dne smo namreč izvedeli, da so se tam izvalili piščanci in želeli smo jih videti. Ko smo prišli do kokošnjaka, sva s F ostala zunaj, D pa se je splazil v kokošnjak, češ da nama prinese pokazat enega od piščancev. Bila sva vznemirjena. Videti piščanca nama je bila nekakšna fora. Po minuti ali dveh se je D priplazil iz kokošnjaka, v rokah je držal piščanca. Pokazal nama ga je, sam sem si predstavljal, da bo rumene barve, vendar je bil prej rjav. V resnici zame takrat niti ni bil lep, kot sem morda pričakoval, da bo. Ali pa sem ga samo tako ocenil.

Rekel je, da ga bo ukradel (čeprav je to že storil) in odnesel domov. Nisem vedel, kaj bo z njim počel, v resnici me je zaskrbelo, da bo z njim nahranil svojo mačko. Konec koncev je bil njegov odnos do živali pogosto ekscentričen.

Na piščanca sem do naslednjega dne malodane pozabil. Ko sva popoldne s F preživljala čas pred našo hišo, plezala na oreh in brcala žogo, se je od nekod prikazal D. Iz žepa na jopici je potegnil piščanca od včeraj. Mislim, da sva se ponovno zastrmela v neko novo živo entiteto. D je začel stopnjevati dogajanje.

Najprej je piščanca vrgel v zrak in ga ponovno ujel in vsi trije smo se začeli na ves glas smejati. Ob tem je kričal nekaj takega kot »jipiiii« ali »oooooo«. Vrgel ga je še večkrat in vsakič je bil naš smeh iskrenejši in glasnejši. Ob nekem poskusu je piščanec padel na tla (in mi smo se še kar smejali). Ne vem, kaj se mu je zgodilo. D je trdil, da se je poškodoval. Temu trenutku sledi megla. Se pa spomnim trenutka, ko je D piščanca sam vrgel na tla in nanj stopil. V tistem trenutku je smeh ponehal. Naenkrat je bilo začutiti, da je to bilo nekaj, kar je bilo treba storiti. Pokopali smo ga, videti je bil ves premočen. Ne vem od česa.

Čez teden ali dva sta me starša okrcala, češ da se sosedje pritožujejo, da smo jim ukradli piščanca (ne vem, kako so izvedeli). Še nekaj mesecev kasneje smo odkopali zemljo, kjer smo zagrebli piščanca. Spomnim se samo lobanje.

Nekoč so se nama v stanovanju zaredile stenice. Ker sva jih odkrila nedolgo po počitnicah na morju, sva posumila, da sva jih prinesla nazaj, skupaj s prtljago iz hostla, ki je stenice menda že večkrat imel. Sprva sploh nisva vedela, zakaj sva vsako noč dobivala izpuščaje. Nato se mi je zdelo, da sem vsake toliko na steni zagledal kakšno črno piko, a temu nisem posvečal pretirane pozornosti. Bilo je nemogoče, da bi imela stenice ali pa bolhe ali karkoli podobnega.

Ne vem, kdo od naju je prvi predlagal, da vzameva stvar resneje, spomnim se le, da sva se zazrla v črno piko na zidu in ugotovila: stenica.

Začela sva preučevati načine, kako se infestacije znebiti. Brala sva o sezonskih »napadih« stenic po Mediteranu, spomnil sem se nekega azilnega doma, kjer so se nekoč v 90. na nesrečo prisotnih zaredile stenice, brala sva o stenicah, ki so skupaj s sedežem Združenih narodov uzurpirale New York, katerega ulice so v tistih dnevih izgledale kot odlagališče raznovrstnega pohištva, predvsem takega s tkaninami.

Na odpad sva peljala ogrodje postelje, ker so se stenice zaredile v razpokah. Kasneje sva na odpad odpeljala še vzmetnico, ker je bila polna jajčec. Preučila sva njihov življenjski cikel, s selotejpom prelepila vse špranje v stanovanju. Vsak od naju je na neki točki visel na robu živčnega zloma. Ugrizi pač. Pomislila sva, da bi lahko spala v kopalnici, tam jih vsaj zaenkrat še ni bilo zaznati.

Skrivale so se v luknjah parketa, za letvicami, nekaj jih je bilo najti za stensko uro. Prekuhala sva vse možne tkanine. Življenje se je spremenilo, eliminacija stenic in njihovih sledi je postala najina osrednja preokupacija. Kupovala sva permetrin na zalogo, prah sva zmetala v vse kote, mačke sva selila sem ter tja, vsakič sva na koncu vse prostore posesala in nato še z namenskimi čistili šla čez parket in pohištvo. Ljudje nama niso verjeli, včasih kdo sploh ni upal v najino bližino. Vsa izmučena in zaspana sva se vračala v stanovanje in z zadnjimi močmi prelevila svoje obupavanje v predanost. Zidarske maske, sesanje, hlad v stanovanju so bili stalnica.

In vsakič sledi ugrizov.

Zamuden postopek sva ponovila še neštetokrat. Približno 600 dni čakanja (do takrat lahko tudi najbolj zagrizene stenice preživijo) je minilo brez ugrizov. Pobila sva vse stenice v najinem stanovanju.

Svoj peti rojstni dan sem preživel v Singkaraku na Sumatri. Z družino smo živeli v večstanovanjski dvonadstropni hiši, katere dvorišče je zamejevala zapornica. Zgornje etaže so bile namenjene gostom, tujim delavcem, ki so pomagali pri gradnji bližnje hidroelektrarne, spodnji prostori so bili namenjeni druženju, tam sta bili tudi jedilnica in kuhinja.

Čez dan sem se občasno družil s sinom kuharice Leni (ne spomnim se njegovega imena), s katerim sva poslušala Pata Boona, še pogosteje pa sem se igral pri bližnjem potoku in nanj prilepil idejo, da tam živita ribica Bibica in ribica Jolanda. Na dvorišče sta vsak dan prišla dva brezrepa psa, ki sem jima metal veje in žogice. Ne vem čigava, sta bila. Najbrž od nikogar.

Nekega dne smo se peljali v lokalni živalski vrt. Na poti do tja smo z džipom (voznik Asef je, v to sem še kar prepričan, vozil Suzukijev terenec) povozili rep komodoškega varana. A doživetje ga niti ni pretirano ganilo, vsaj meni se ni zdelo. Kos repa je ostal na cesti, kuščar pa je zbežal v džunglo. Oče me je pomiril, da mu bo zrastel nov rep. Najbrž res. Nič kaj drugače kot pri majhnih zelenih kuščarjih, ki sem jih opazoval in se jih dotikal v hiši in ki so včasih rep ob človeškem dotiku kot nekako pustili za seboj in pobegnili. Dan kasneje nisem videl več nobenega kuščarja brez repa. Enega od repov je nekoč nekam odnesla kolonija mravelj.

V ZOO-ju, ki ni imel kakršnihkoli ograd, temveč so bile živali priklenjene v verige, sem se postavil pred neko opico. Kaj pa vem, katere vrste. Ker je šlo za Indonezijo, sem si takrat predstavljal, da gre vsepovsod zgolj in samo za orangutane. Oče me je posvaril, da so opice nevarne. Stopil sem en meter vstran in opica je skočila z majhnega kandelabra, na katerem je stala. Izgledala je nevarno, vendar je izgledala tudi, kot da ji je vseeno za vse. Verige so rožljale. V prostem času sem se bal sumatranskih tigrov in komarjev z malarijo.

Domov smo prišli v času večerje. Tokrat se je kuhinja posebej potrudila, saj nas je namesto klasičnega nasi gorenga čakal nasi goreng special. Nasi goreng je zelenjavna rižota s kupom začimb, katerih vonj imam še zdaj v spominu, medtem ko dodatna beseda special pomeni, da je taista rižota obogatena s piščančjim mesom.

Vprašali so nas, ali je bilo dobro in rekli smo, da je bilo, piščanec paše v rižoto. Nato so nam dali vedeti, da so se tokrat še posebej potrudili. Takrat sem ugotovil, zakaj tistih dveh psov že nekaj dni ni bilo na spregled. Neznosno podobno piščancu.

Pravzaprav ne vem, kdo mu je dal ime Boni. Mislim, da moja starša. Bil je to neki maček, ki ga nimam več v najboljšem spominu. Potepuški, ampak mislim, da dobro rejen. Vsak dan se je v točno določenem času za nekaj ur sukal okoli naše hiše. V bližini kemična tovarna, ki so jo kasneje tožili zaradi širjenja nekih strupenih snovi, in majhen ribnik, iz katerega se je vsak večer slišalo glasno kvakanje in ki ga je v toplih mesecih preletavalo ogromno število komarjev.

Boni je imel nekoliko daljšo, temno dlako. Mislim, da je bil rahlo tigrast. Nimam v spominu, da bi ga hranili, verjetno ga je kdo (ali pa tudi ne). Zadrževal se je okoli hiše in večkrat dnevno prečkal prometno in slabo pregledno cesto pred njo. Boni (čeprav ne vem niti, katerega spola je bil) je poležaval na majhnem travniku ob hiši, hodil se je božat, predel je in mijavkal. Vsakič smo se ga razveselili, poleg tega je v našem življenju zaradi svojega strogega urnika predstavljal tudi svojevrsten red, obenem pa popestritev. Takrat še namreč nismo imeli kakšne domače živali.

Včasih sem, ko je Boni prišel, skočil do sosednje hiše, kjer je živela družina z M, ki je bil star toliko kot jaz. Zrla sva v Bonija in se zadovoljno smejala, zdi se mi, da preprosto zaradi njegove prisotnosti. Karkoli že to pomeni.

Vsake toliko smo Bonija spustili tudi v hišo. Povzpel se je po stopnicah in stopal od moje sobe do kuhinje in do sobe mojih staršev. Včasih sem ga vzel v naročje, zakričal skozi odprto okno čez dvorišče do hiše z M, ki je pogledal ven, da bi naju pozdravil.

Nekega dne sem tako vzel Bonija v naročje in zazdelo se mi, da bi ga bilo iz ne povsem jasnih razlogov smotrno dati v predal. Spustil sem ga noter. Ni skušal zlesti ven, nato pa sem predal za nekaj deset sekund zaprl. Vse je bilo tiho. Ko sem odprl predal pa je Boni skočil iz njega, stekel iz sobe v predsobo, se spustil po stopnicah in zbežal iz hiše.

Nekaj časa za tem sva se z M odločila, da bova odšla na igrišče na drugi strani ceste. Stali smo pred prehodom, jaz, mama in M. M se je odločil, da s svojim BMX-om zapelje na drugo stran. Z mamo sva bila počasnejša in sva se odločila, da bova počakala še naslednji avtomobil. Ko je M videl, da se obotavljava, je zaklical, da pride nazaj k nama. Moja mama je začela kričati, naj se ustavi, M pa je vseeno zapeljal na cesto. Niti M, niti Bonija nisem več videl.

Me pa ta zgodba spomni tudi na pripovedovanje mojega sošolca T v 4. razredu osnovne šole, ko je celemu razredu vpričo učiteljice pojasnil, da je Coca-Cola škodljiva za zdravje, kar mu je postalo jasno nekaj tednov prej, ko je zlil plastenko te pijače na črevesje prašiča, ki so ga doma zaklali. Po njegovem pripovedovanju bi naj Coca-Cola črevesje preprosto razžrla.

Terasa in vrt za prosti čas sta pomembna še zaradi nečesa: polžev. Rdečih lazarjev sem se po stričevem navodilu moral znebiti s soljo, zaradi katere mi je večje število polžev razneslo v obraz. Nekje drugje sem po navodilu dedka po drugi strani družine polže nabadal na nekakšno podaljšano vilico, nato pa jih nato skoraj presekane na pol zmetal na kompost.

V taisto zamrzovalno skrinjo sem nekoč dal tudi ribe, ki smo jih sicer imeli v akvariju, a so zaradi neke bolezni umrle. V njem so bili torej posmrtni ostanki najmanj dveh zlatih ribic in ene siamske bojne ribice.

Imel je siamko, takrat je pasemske mačke imelo neprimerno več ljudi kot danes. Spomnim se, da jo je nekoč učil hoje na povodcu (sicer je mačka bila deležna izključno notranjega bivanja). A je vse skupaj končalo bolj v mačji paniki kot čemerkoli drugem.

Trdil je recimo, da njegov oče lovec hodi na jago, da bi živali rešil pred smrtjo. Nekoč mi je pokazal, kako je v domačo banjo namestil 3 krape, ki jih je ujel v bližnjem ribniku.

Lika iz pravljice Puh spozna semafor (1993) Vinka Möderndorferja, katere posnetek sem imel na neki kaseti.

Kasneje smo njemu v spomin tako poimenovali tudi enega od naših domačih riževcev, drugi je bil Bali. Nikoli si nismo prišli na jasno, katerih spolov bi naj bila, vsak je rekel nekaj drugega. Kljune sta si brusila na sipini kosti. Vsake toliko jima je bilo treba porezati kremplje. Ko sem z roko segel v kletko, sta bila vedno povsem prestrašena. Nekoč je eden od njiju zbežal iz kletke, vendar se je po 5 sekundah leta tako izmučil, da se je vrnil. Nekoč sem enemu krempelj preveč odrezal in mu je začela teči kri.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

  • Gravitacija

    Robert Kuret

    V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Izdelava: Pika vejica