Gorica je naša

Primož Sturman

»Naši bodo zmagali! Gorica bo naša!«

Moj glas se izgublja v tihi in jasni poletni noči. Ura je nekaj čez tri zjutraj in vsi so že odšli spat.

Pri sosedih se prižge luč. Prikaže se moški in z okna zavpije.

»Dovolj je tega, poklicali bomo 112, da pridejo po tebe in te peljejo v Idrijo. Že celo poletje sitnariš s to Gorico. Če ti tu ni prav, pojdi spet tja, od koder si prišel, pristopavec! Mi ponoči spimo.«

Sosedove besede me še dodatno podžgejo, da grem v kuhinjo po večji nož, s katerim mu imam namen zagroziti. Ko se vrnem na dvorišče, ga ni več na oknu. Da je tokrat mislil resno, spoznam po plavih lučeh, ki se bližajo po ulici. Rešilec iz zdravstvenega doma v Novi Gorici gre.

Vozilo postane pred vhodom na dvorišče, iz njega pa izstopita dva medicinska tehnika v belih majicah z napisom ›REŠEVALEC‹ na hrbtu in rdečih hlačah. Stojita na varni razdalji od mene, eden pa me ogovori.

»Kaj bo?«

»Kako, kaj bo?« mu odvrnem. »Na Gorico bomo šli. Dokončat delo naših nonotov, ki so bili v prekomorskih brigadah in partizanskih odredih. Travnik bo spet naš. Tam so prelili kri naši puntarji. Raštel tudi, kjer so bili nekoč naši ljudje!«

»Pomiri se, vojne je že zdavnaj konec.«

»Nič se ne bom pomiril, kar nam pripada, bomo pridobili nazaj. Zdaj je pravi čas za to!«

Medicinski tehnik od mene z lepimi besedami ničesar ne doseže, zato stopi do šoferja rešilca in mu reče, naj pokliče policijo. Ne bom se jim dal, sklenem.

Čez približno pet minut pripelje policijski avtomobil. Medtem se je pred vhodom na dvorišče zbralo že nekaj krajanov, ki sem jih z nočnim vpitjem zbudil in na meni pasejo svoj firbec. Eni se mi posmihajo, drugi pa zaskrbljeno opazujejo.

Ko opazim policista, ki izstopita iz službenega avtomobila, me še dodatno podžge.

»Živijo, naši, živijo, naši!« začnem vpiti. »Postavite se za mano in gremo osvobajat Gorico! Oborožene sile Republike Slovenije bodo sedemdeset let po drugi svetovni vojni in petindvajset let po osamosvojitvi osvobodile še preostali del našega ozemlja!« posmehujoče porečem v smeri prisotnih.

Medtem eden od policistov spretno izrabi moj trenutek nepozornosti in se mi približa od zadaj. Z brco mi iz roke izbije kuhinjski nož, nato me z naglim sunkom podre, da z brado udarim po tleh, ter me z lisicami vklene. Krajani pravijo, da me v Idriji čaka zaprti oddelek psihiatrične bolnice.

Ko me vodijo v rešilec, uspem sosedu, ki je poklical 112, še enkrat zapretiti, da ga bom zaklal, ker je narodni izdajalec, saj je zaposlen pri nekem podjetju v bližini Krmina, torej v Italiji. Za svoje besede dobim še zadnji sunek, s katerim me policist dokončno spravi v rešilec.

»Če bi jaz tu ukazoval, bi ti zdaj sedel za mrežo v marici,« mi reče.

Odpeljemo se. Reševalno vozilo ubere vipavsko hitro cesto v smeri Razdrtega do Ajdovščine, kjer jo zapusti in se začne vzpenjati proti Colu na Trnovsko planoto. Med potjo se umirim, ker se začenjam zavedati, v kakšno govno sem se spravil. Pot je ovinkasta in na sedežu me zanaša desno in levo, medtem ko policist budno pazi, da ne bi česa ušpičil.

»Lisice mi snemite prosim. Umiril sem se,« mu rečem.

»Lisice bomo sneli v bolnici,« mi odvrne. Na misel mi pride, da bi ga znova začel zmerjati, a se zadržim, saj nočem še dodatno poslabšati svojega položaja.

Prispemo v Idrijo. Iz mesta se povzpnemo se na grič in reševalno vozilo tik pred jutranjim svitom zapelje po notranjem dvorišču psihiatrične bolnice. Vrata se odprejo, tako da lahko izstopim. Pred sprejemno ambulanto mi policist sname lisice. Čakamo na dežurnega zdravnika, ki bo odločal o moji usodi.

Medtem se osebje, ki me je pospremilo sem, pogovarja o narkomanih, ki izrabljajo socialna stanovanja, ki jim jih daje na razpolago država. S socialno pomočjo si kupujejo trip, metadon pa prodajajo na črnem trgu.

Končno prispe zdravnica. Ime ji je Zarja Zajc. Poleg tega ji na znački piše še dr. med., spec. klin. psih. Psihiatrična bolnišnica Idrija – Spes, amor, libertas.

»ZZ kot zdravstveno zavarovanje,« rečem. »Vse je urejeno, tudi dopolnilno.«

»Raje mi povejte, kaj je bilo,« me vpraša.

Ne odgovorim. Namesto mene to stori policist, ki me je spremil v sprejemno ambulanto.

»Kalil je nočni mir in grozil z nožem sosedom ter nato še nam. Letos že večkrat.«

»Nisem grozil, ampak spodbujal oziroma prepričeval, da gremo osvobodit Gorico.«

»Kolikor vem, je državna meja odprta in se lahko gibljete po želji. Seveda brez nožev in vpitja. Ne boste pa šli v Gorico še tako kmalu, ker nujno potrebujete zdravljenje. Se strinjate, da ostanete v bolnici?« mi ne ostane dolžna zdravnica. 

»Kaj pa, če se ne?«

»V tem primeru se sestane komisija, neodvisni zdravnik, neodvisni sodnik in socialna delavka ter vam izda odločbo, s katero vas bomo tu zadržali do izteka njene veljavnosti. Ne izplača se vam. Bolje, da podpišete.«

Podpišem in posredujem telefonsko številko svojega brata, ki ga bodo zjutraj obvestili o moji hospitalizaciji. Pome pride medicinski tehnik in me po stopnicah spremi na moški sprejemni oddelek. Dodelijo me na intenzivno enoto, kjer bom opazovan nekaj tednov, dokler se moje stanje ne stabilizira. Vsaj tako pravijo. 

Zjutraj se pacienti začenjajo počasi prebujati. Zdi se mi, da sem padel v narobe svet. Le kako so me moja goreča domovinska čustva lahko pripeljala na zaprti oddelek psihiatrične bolnice, se sprašujem.

Čas je za jutranji zajtrk in vizito. Mimo mene pride oddelčni zdravnik dr. Štefan Škof, ki opravlja pregled.

»Tudi vi imate enaki inicialki,« pripomnim, a se zdravnik za moje ugotovitve sploh ne zmeni.

»Kdaj ste prišli sem?«

»Danes ponoči, pred tremi urami,« mu odvrnem.

»V zapisniku sem prebral, da ste vpili nekaj o Gorici in narodni osvoboditvi. Da ste celo grozili policistom in medicinskim tehnikom. Se zavedate, da vas lahko kazensko ovadijo zaradi kaljenja nočnega miru in groženj?«

Sesuje me.

»Me po vašem bodo?«

»Od njih je odvisno …«

»Nono mi je stalno pripovedoval o tem, kako je bilo v partizanih in da še vedno ni prav, da Gorica ni naša.«

»Kolikor vem, imamo že veliko časa svojo Gorico, torej Novo Gorico. Kar je bilo prejšnjih generacij, pustite njim. Tudi moj stric po mamini strani je bil v partizanih. Od tega pa je že zelo dolgo. Ne tiče se nas več toliko, da bi nam te stvari morale krojiti življenje. Vi živite svoje življenje tukaj in zdaj. Hitreje boste to doumeli, laže vam bo.«

Zdravnik odide k naslednjemu pacientu, sam pa se nekoliko razgledam po oddelku in se skušam sprijazniti s stanjem, v katerega sem padel. Vrata ob izhodu so zaklenjena, tako da nihče ne more zapustiti prostora brez dovoljenja osebja.

 

Sobota zjutraj je. Pomislim, kako bi lahko zapustil te preklete prostore tudi le za kako uro. Tu notri me utesnjuje. Če bom tu predolgo, se mi bo resnično zrolalo. Počutim se, kot bi bil gol. Pogledi me prebadajo. Nekateri pacienti ležijo kot pravi zombiji na posteljah, spet drugi kadijo v za to določenih prostorih, tretji gledajo televizijo, četrti debatirajo in tako dalje. Le eden vpije nerazumljive besede. Izgleda obseden. Stopim do medicinskega tehnika in ga vprašam.

»Jutri je nedelja, rad bi k maši,« pogruntam ta pravo.

»Tu ni nedeljskih maš,« reče odrezavo.

»Kaj ni v bolnišnici kapele?«

»Da, je, ampak maše so ob ponedeljkih.«

»Me boste spustili vsaj malo ven?«

»To odloči zdravnik, jutri vam bo povedal.«

»Bom tudi sam to noč na hodniku?«

»Morda že. Bomo videli. Rekel sem ti, da zdravnik odloča.«

Ob štirih popoldan pride na obisk brat, ki ga na oddelek spustijo skozi stranska vrata, ki gledajo na stopnišče. Prinese nekaj prepotrebnih stvari za bivanje na oddelku, oblačila in higienski pribor.

»Kaj ti je bilo vsega tega treba?« me vpraša.

»Mah, celo poletje so me izzivali s tem, da sem Italijan, ker da prihajam izza meje, in hotel sem jim pokazati, da sem večji Slovenec od vseh skupaj.«

»Kaj boš pa zdaj s svojim slovenstvom na zaprtem oddelku?«

Molk.

»Boš sprejel strokovno pomoč in zdravljenje? Ne vidim druge rešitve, kot da te malce poštimajo. Ko boš pozdravljen, se lahko vrneš delat k nam v podjetje. Z ženo ti bova malce pospravila hišo, ker sva videla, kakšen nered imaš.«

»Zdravnika vprašaj o zdravljenju. Meni je rekel, da bomo nocoj začeli s terapijo. Dobil bom tablete, nekaj proti maničnosti, poleg tega pa še stabilizator razpoloženja. Pa še neke depo injekcije z moditenom mi bodo dajali vsakih štirinajst dni. Zadnje čase sem se ob nekaterih trenutkih počutil tako v strahu, kot bi mi vdirali v hišo in me hoteli zaklati. Čez pol ure pa sem se čutil vsemogočnega, in sicer da bi sam z močjo svoje volje lahko naredil, kar želim, tudi premaknil svet. Predvsem pa mejo bolj na zahod.«

»Pusti mejo, tam, kjer je, saj je ni več,« pravi brat.

 

Zdravnik dr. Škof, tudi on dr. med, spec. klin. psih., je mnenja, da sem mejna osebnost. Njegova ocena se seveda ne nanaša na dejstvo, da sem človek z meje, z Goriškega, ampak na to, da sem točno nekje na polovici med psihotikom in nevrotikom. Take pa je najteže zdraviti. Če nameravam sodelovati pri zdravljenju, kar mi bo najbolj pomagalo, mi svetuje, naj svoja čustva kako drugače izražam, saj mi ekstremna vedenja ne bodo nikakor koristila. Če bo vse v redu, bom čez mesec dni že na odprti enoti. Brez kazenskih ovadb, kar je najbolj pomembno.

 

Mesec dni ali stran na koledarju. Že tisočkrat sem izmeril razdaljo od vhodnih vrat intenzivne enote do okna na pročelju stavbe, ki gleda proti jedilnici. Dvaindvajset metrov in šestdeset centimetrov, seveda ocenjeno v korakih. Desno dnevna soba, kjer zvečer gledajo Eno žlahtno štorijo in nogometne tekme, levo pa kadilnice, od koder pacienti mahajo svojim prijateljem in znancem, ki se lahko svobodno sprehajajo po bolnišničnem dvorišču. V štirih ali petih tednih se tu notri ni zgodilo nič omembe vrednega, morda le to, da smo dobili sopacienta, ki skuša na vsak način pobegniti z oddelka skozi glavna vrata. Hrano nam prinašajo iz bolnišnične kuhinje na vozičku, ki obhaja obe intenzivni enoti, najprej žensko, nato še našo. Stran od stavbe je notranje dvorišče. Še dlje druga stavba, v kateri je alkoholiški oddelek. Dva dni in dve noči je od tam nekdo vijugal s pojočim glasom. Najbrž je imel alkoholni delirij. Sopacienti so rekli, da vidi gosenice in črve, ki mu gomazijo iz ust in nosu. Zaradi poletne sopare in visokih temperatur smo imeli vso noč odprta okna ter poslušali njegove arije.

 

Tedni minevajo in res me, kakor so napovedali, čez dober mesec premestijo na odprto enoto. Pravzaprav celo na drugi oddelek. V bolnici namreč poleg ženskega in moškega deluje še psihoterapevtska enota, ki je mešanega značaja, torej moški in ženske skupaj. Program je tu veliko bolj pester in je predviden za tistega, ki je pripravljen sodelovati pri zdravljenju. Očitno so me ocenili pozitivno, sam pa bi si še pred kakim tednom rekel, da sem kolaboracionist. Tu končno naletim na zdravnico, dr. Danico Demšar – spet dvojna inicialka –, ki mi končno pojasni, katera so moja zdravila in zakaj jih jem. Pravi, da so me na intenzivni enoti našopali z apaurini, da sem se umiril, in da bom terapijo nadaljeval z lamiktalom, ki je stabilizator razpoloženja in ki sem ga že dobival, kvetiapinom, torej antipsihotikom za boljše nočno spanje in proti strahovom, ter prozacom, ki naj bi mi pomagal prestati obdobje depresije in pomanjkanje volje, v katero sem zapadel. Predvsem bi se moral vrniti v službo v bratovo podjetje, kjer sem bil že zaposlen, a sem se dela otepal. Prepričan sem bil, da ni na mojem nivoju.

 

Dodelijo me v sobo številka trinajst – od vse terapije nisem niti več vraževeren –, kjer dobim cimra, ki je približno deset let mlajši od mene. Medicinska sestra me pospremi iz timskega prostora, kjer mi bodo prve tri dni merili pritisk, v sobo, v kateri bom spal. Čisto sem zmeden, ne morem verjeti, da se lahko odslej gibljem, kakor želim, celo do te mere, da lahko zapustim oddelek, ko me je volja, pa tudi, da odidem v mesto. Razen seveda med deveto zvečer in sedmo zjutraj, ko so oddelčna vrata zaklenjena.

»Ime mi je Emanuel,« pravi sopacient, s katerim bom poslej delil nočni počitek.

Emanuel ali dan od Boga … Ali pa Emanuel kot Immanuel, Kant.
»Kakšno terapijo pa imaš? Meni dajejo neke kveatipine in paroksate, pa še injekcijo dvakrat mesečno,« pravim.

»Nimam je, zdravim se samo s pogovorno psihoterapijo.«

»Ti si pa srečen, izgleda, da nimaš ranjene duše.«

O Emanuelu ne vem še vse resnice. Tu je zaradi tega, da bi znova poprijel šolsko učenje, predvsem pa zato, da se izogne medvrstniškemu nasilju, v katero se je zapletel nekje na obali, kjer živi.

»Nekega dne so me frendi pretepli do krvi,« pravi.

»Srečo imaš!« mu znova rečem. »Meni pa so pretepli dušo in jo smrtno ranili. Tvoje rane so bile vidne, moje pa ne.«

»Kdo pa ti je ranil dušo?«

»Italijani, ki okupirajo naše narodnostno ozemlje vse do Soče.«

»Moj oče je Italijan …« odvrne bolj žalostno kakor jezno.

Čez nekaj dni se z Emanuelom odpraviva najprej do klopce, do koder seže večerni sprehod pacientov našega oddelka, nato pa še do TV-antene, ki s televizijskim signalom oskrbuje Idrijo in njeno okolico.

»Lepa si, zemlja slovenska,« zavpije Emanuel na vrhu. Pogled nama seže do Kanomlje na eni in Idrijskih Krnic na drugi strani.

 

Kar se mene tiče, me sopacienti obravnavajo še precej normalno, morda z izjemo Mitje, moškega v zrelih letih, ki je celih osem let varal svojo tedanjo ženo s petnajst let mlajšo ljubimko, zaradi katere je nato moral oditi od hiše. Rekel mi je, da sem pravo blebetalo, jaz pa se na njegove besede nisem odzval, ker se mi ni zdelo vredno.

»Govoriš, govoriš in nič ne poveš.« Mislil je na moje narodnoobrambne ideje in sanje o Gorici.

V tistem trenutku se je skupina vrgla nanj, češ da je on veliko slabši od mene. Psihologinja, ki opazuje vsako našo kretnjo in meri vsako našo besedo, me je naslednji dan poklicala v svojo pisarno.

»Andrej, zadnjič vas je Mitja na skupini žalil, ko vam je rekel, da ste blebetalo, vi pa se niste postavili zase.«

»Ni se mi zdelo vredno se dajati z njim, vsi vedo, kakšen je!«

»Potem se ne čudite, da vas zjutraj meče in se počutite slabo.«

Res je, pomislim. Velikokrat me zjutraj pred telovadbo na poti h klopci daje vrtoglavica in občutek imam, da bo z menoj konec. S travo poraščena reber v smeri mesta se mi zdi kot prepad, v katerega me bo vsak trenutek potegnilo. In to kljub temu, da mi merijo pritisk, pulz in vsebnost sladkorja v krvi, vse vrednosti pa so v mejah normale.

»Kaj pa bi mu moral reči?« vprašam dr. Barbaro Bajzek. Pravzaprav ne, ni dr., ampak je samo univ. dipl. psih., spec. klin. psih. Spet Spes, amor in libertas – Psihiatrična bolnišnica Idrija.

»Zase se postavite. Povejte mu, da vas ne more tako obravnavati, ker je do vas žaljiv. Saj veste, dovoljeno je kritizirati človekovo vedenje, ne pa človeka kot takega. Ohranjati morate svoje dostojanstvo in ga po potrebi tudi braniti. Mejo postavite …«

Spet ta meja. Ko sem bil otrok je trdno stala. Vedeli smo, da je na Škabrijelovi in da je za njen prehod potrebna prepustnica. Potem je meja v nekaj letih dokončno izginila. Začeli smo jo prehajati, ne da bi se kdo zmenil za nas. Kasneje sem začel najprej sanjati, potem pa še razmišljati in bloditi o tem, da bi jo premaknil nekam bolj na zahod. Zdaj mi psihologinja pravi, da jo moram postaviti poleg sebe.

Njene besede prekinejo moje misli.

»Ponavljam vam, ne dovolite, da vas ne spoštujejo kot človeka, kot tisto, kar ste.«

Na misel mi pride, kako sem moral v otroštvu velikokrat poslušati take ali drugačne psovke na račun svoje narodnosti. Izpovem se.

»Razumem vas, prav gotovo vam ni bilo lahko. Skušajte pa živeti tukaj in zaj, kakor vam je bilo večkrat rečeno. Bolje vam bo. Preteklost je šla mimo.Mejo postavite poleg sebe, pozabite pa na tiste meje, ki jih danes več ni.«

 

Da, in mimo so šli tudi trije meseci zdravljenja v psihiatrični bolnici. Oktober je.

Sosed me v hladnem dnevu z okna zagleda na mojem dvorišču; že velikokrat me je psihiral s tem, da bi moral zgraditi visok zid ali posaditi živo mejo, da bi me drugi ne videli.

»Gorica je naša!« se mi posmehne

»Je in bo,« mu odvrnem. »Tvoja meja pa je pri tistem kamnu,« pribijem.

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, kjer uči slovenščino in zgodovino. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem za založbo Slovenska matica uredil zbirko zapisov Franca Jeze, ki je izšla pod naslovom In zgodil se bo čudež. Njegov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tudi jaz

    Nejc Rožman Ivančič

    Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

  • Umazana igra

    Primož Sturman

    »Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.