Drugačen konec

Mateja Arnež

Če bi prej vedela, da je konec, bi lahko spremenila začetek in vse vmes. Če bi vedela, da je to zadnje poletje, ko sta se na poti na morje kregala v avtu, bi morda lahko dosegla, da bi se namesto na big macu, ki si ga nervozno pojedla skupaj s solzami, ki so bile še preveč sveže, da bi se utegnile posušiti, ustavila na parkirišču, kjer bi mu na uho namesto kletvic šepetala perverznosti, ki si jih nikoli nisi drznila izreči, on pa bi te – kot tujko, katere telo šele odkriva, kakor na novo zaposleni pri šefu šele tipa, do kod lahko gre – božal tako, kakor si si vedno na skrivaj želela. Če bi vedela, da je to zadnja božična večerja, na kateri se je pred tvojimi starši moral pretvarjati, da ga zanimaš veliko bolj, kot si ga v resnici, morda ne bi pojedla rebrc, polnjenih s prato, jih poplaknila s preveliko količino vina in nato večera med spahovanjem zaključila na kavču, premajhnem, da bi se na njem stiskala oba. Če bi vedela, da si ga tisti večer zadnjič tolažila, medtem ko so se ti zapirale oči in nisi več slišala razlike med lastnimi mislimi in besedami, ki so uhajale iz ust tujcu, ravno prav umaknjenem od tebe, bi morda poslušala z večjo pozornostjo, ki bi jo tako kot teži tega odnosa namenjala tudi svoji lastni telesni veličini, pa oblekam, ki so nezlikane čakale, da jih končno nekdo poravna, da bo z njimi spet vse v redu, a ne v tem stanovanju, pa straniščni školjki, ki je umazana od tega, da si se nehala truditi, vase še vedno sprejela vse blato, ki ga je v osmih letih ustvarilo vajino razmerje, pa kupu posode, ki je v pomivalnem stroju po cele dneve čakal, da se ga končno nekdo usmili in z njega zdrgne madeže, ki so se vsa leta vztrajno nabirali kot neizrečeni očitki, pa mačkoma, ki sta dolge dneve čakala na nežnost, ki je ni hotelo biti, prišla je edino v večerih, ki so bili kljub poznim uram včasih prezgodnji za kakršen koli dotik. Če bi vedela, da je to zadnje novo leto, ko ga boš lahko objela, kot se objemajo pari, ki so skupaj že leta (preveč), bi morda pustila, da bi – namesto da je on tebe zvlekel na trg – ti njega zvlekla v posteljo, zatočišče strastnih zaljubljencev, kakršna vidva nikoli nista bila. Če bi vedela, da je viski, ki ti ga je tresočih rok prinesel, zadnji, ki ga boš z njim še kdaj popila v varnem zavetju misli, da je vse v redu, bi ga morda pila počasneje, odpuščala hitreje, ljubila močneje. Če bi vedela, da bodo kovčki pod posteljo nekoč dobili noge maratonca, ki gre mimo tebe tako hitro, da ga sploh ne zaznaš, bi se morda razgledu na vse tekače, opremljene za dolge ture, raje odpovedala že na začetku. Če bi vedela, da zadnjič gledaš v oči, v kotičku katerih se že delajo gube, znanilke samoumevnosti, ki se jo po več letih težko prekine, bi v njih morda gledala kot v nov dan, ki ti vsakič prinese nekaj drugega in ustvarja iluzijo, da je to, kar prihaja, boljše od tistega, kar je odšlo. Če bi vedela, da so te usta, ki so vseh nekaj let raje ostajala zaprta, ko si govorila neumnosti, takrat zadnjič poljubila in s tabo govorila tako kot med seboj govorijo le pari, ki se do obisti poznajo, bi jih morda z večjo hvaležnostjo sprejemala na vsakem delu svojega telesa, dopustila bi jim, da govorijo, kar in kolikor želijo in so slišane bolj, kot sta vidva kadarkoli slišala drug drugega. Če bi prej vedela, da je konec, bi vedela tudi, da ne moreš popravljati nečesa, česar konec je skrit že v začetku.

O avtorju. Mateja Arnež (1991), magistrska študentka pedagoške slovenistike in primerjalne književnosti. Navdušena bralka in ljubiteljica mačk, ki želi napisati roman. Ker se ji to ta trenutek zdi še malce pretežka naloga, piše kratke zgodbe. Ko ji zmanjka navdiha, lektorira, piše recenzije, hodi po kavah in na druge bolj ali manj produktivne načine zapravlja svoj čas. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljubezen mojega življenja

    Ana Schnabl

    Če ne bi bila omamljena, bi bilo zasevkov tragedije manj, a nisem čisto prepričana, da ni bilo naravnost krasno, da se je moj duh tistega dne razletel.

  • Kmetje morajo delati

    Nataša Kramberger

    Moj brat in jaz sva bager, moj brat in jaz sva moštveni duh. »Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!« Moj brat koplje, krampa, tlači. »Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!« Jaz kopljem, krampam, … →

  • Pust

    Anja Mugerli

    Vsak fant v naši vasi je komaj čakal, da ga sprejmejo v fantovščino. Med odmori so si sošolci pripovedovali najbolj grozne zgodbe o tem, kako poteka sprejem: kako si moraš roke in obraz podrgniti s kravjim drekom ali kako moraš noč prespati v skalnati votlini, ki je bila od vasi oddaljena kakšno uro hoda. Mene ni nič od tega plašilo tako kot dejstvo, da si bom moral na obraz natakniti eno izmed Saševih mask.