Božična večerja

Mateja Arnež

Zalivček. Ne vem, od kje so tri razmajane in dotrajane klopi sicer dobile to ime, k so čist preveč stran od morja, sonca in Obale nasploh. Se je pa med stalnimi strankami vseen prijel, pa še mal bolš se sliši, če rečeš, da si v Zalivčku. Potem pač noben ne ve, da v resnici nisi na morju, ampak sred bednega blokovskega naselja nekje na Gorenjskem, kjer čakaš nekoga, da ti neki prinese. Tko k včasih tri pičke sedimo in čakamo Komarja, da končno pride. Ko sem ga klicala, je rekel, da ima še eno blazno pomembno scenco za zrihtat, ampak da pride ful hitro. Da naj ga, kakor v starih časih, kar v zalivčku počakam. Pa sem rekla okej, sej dons bo pa mejbi res pohitu, sej je božič jutr. Zdej zihr ni folka, to so šli usi nekam na toplo al pa v najboljšem primeru u Ambasado, pa so že prej mislili na to, pa so si zrihtal zadost, da jim ne bo treba težit, pa klicat raznih Komarjov na predbožičn večer. Sigurno nočejo najedat, sem misnla, tut Komarji tega sveta rabjo dopust. Počitek. Drgač so k pofukani telefonisti, sam sedijo doma pa čakajo, kdaj bo kdo kej rabu. Men bi že zdavnej dopizdil, boli me za ta keš. Men bi ves ta brnenje, pa zvonenje, pa skos ene scene čist na živce prtisnl in bi sam use nekam poslala. Ampak Komar pomoje nima teh problemov, on si ga čist na izi uzame. Mislm, kako si lah tak jebiveter? Mi smo njegove stranke, čakamo ga kle že faking eno uro, mraz je, zihr je minus. Vlečemo čik, pa mal gledamo, kva kera kej fura, pa se trudmo, da ne bi zijale tja, k vrtcu, k trije šiptarji stojijo, pa nas bulijo s tistim pohotnim izrazom. Mamicu jim, ej, res, ne štekam sploh, zakaj so pršli sem. Pa ajde, nej bojo kle, pa nej se obnašajo vsaj tko, k usi ostali čefurji, k jih sploh ne opazš, k so tih, pa nč ne upajo, razn če je kšna frka. Pol so taglavni. Tko k Alibegović iz tretjega, k ga je ena stara koka iz četrega prjavla, k je preveč na glas Lepo Breno poslušou, pa ji je šlo ful na jetra, k je gledala Usodno vino in ni nč slišala, k je že bl odpisana. To je men on use povedou, k sm ga srečala, kako je pred blokam dol kuril domofone, pa sm rekla, ti kr, ej, tega zažgi use, sam mojga pa pust. Je oblubu, da ga bo, k sva bla frenda, tko kolega, no, učasih sm mu skos čike dajala, ampak sm pol zanč, k sm pršla domov, vidla, da ga je men tut zažgal. Kreten, res.

Sam drgač je kr okej, ne dela scen ane, ne pa teli pofukani pedri albanski, zijajo skos, še un, k v trgovini sadje prodaja, ga mam na sumu, da me v mislih fuka s tistim svojim kosmatim tičem, prov predstavlam si loh, kako sopiha k dotrajana lokomotiva, švic se s spermo meša, js morm pa to vohat. 

Pogledam na uro. Pizda, pol šestih je že, njega pa še kr ni. Mal sm že živčna. Potegnem vn rizle, pa tobak, pa pol, k mal po ta strganmu žepu šarm, najdm še mal za kadit … kaj kurc, si bom pa eno zvila, mejbi bosta še tele ta fine kšn dimčk. Ne zgledata, k da ga neki blazno pohata, sam sem se naučila, da videz lahko vara. Ful takih, k so kao neki hude, krzneni plaščki, pa pajkice črne, take prosojne, da se tangiči skos vidjo, pa uliti nohtki, same bleščice, k je nov let pa to, the most wonderful time of the year, ane, to je treba bit u stilu, pa Kim cigarete. Ta dolge, ta fancy. Pa ugice, k res nč ne premočjo, k je pol metra snega. To so te ta  fensi, k grejo pol ponavad u Štirko al pa kam na obalo, pol se pa vse našmrkane slikajo na smrdečih wc-jih, pa objavljajo selfije na instagramu, zravn se pa derejo jebaču, nej jim še eno lajno naštima. Da bojo loh prežvele. Da bojo loh fukale. Drgač so pa čist obične kmetice al pa obične čefurkice, sej je isto. Pod temi ogabnimi Rihanna kremplji, za katere se jim usak dan puder zatika, majo ravno tko pogrižene nohte k js, mejbi še bolj. Res ne štekam, zakaj bi se delov, da si pofukana Rihanna, če nisi. Res fure glupe, no.

Pržgem in zategnem en dim, u grlu me prov fajn zapeče. Une dve me gledata. 

»Komarja čakata, ane?« rečem z najbolj zajebanmu glasom, kr ga loh nardim, zravn jima pa pred fasado maham z đolo.

»Ja, itak, sam ne vem, kje je mudel. Ful se nama mudi, k gremo v Štirko, pa morva še za enga tipa naročit,« pove Čefurkica. Zih je, k jo vidm, kako ma z barvico narisane obrvi, pa črn narastek ji je že skor v celoti prekril belo blond barvo. Tak grozn okus majo res loh sam čefurke.

Kimam ji in zategnem še dva dima, pa ji spet pomignem, nej vzame.

»Ma, ej, ne bi, nehala sem, k baje ful ni dobr za kožo,« mi razloži. Una zraven nje, zihr je Slovenka, nima narisanih obrvi, pa ulitih nohtkov, pa stegne roko, da bi ji dala en dim. Zgleda ona nima takih zadržkov do posledic, k jih ma đola za kožo. Res buče.

V tem se prikaže Komar in še preden je zares kle, se že dere: »Pa ke si ti, bomba, nism te vidu že sto let. Kva jeee?« se smeje in razkazuje sprednje zobe, k so zdej, k ga par let nism vidla, čist dokončno in nepreklicno zgnil.

»Evo, nč. Doma sm spet, zdej se je kao zrihtal. Sej veš, skos isto,« čist na kratko razložim, k se mi res ne da kr neki nakladat, pa še kej bom narobe povedala, pa bojo scene spet.

»Ej, zakon, stara, zakon. Važn, d si kul. Kok boš?« me vpraša in strogo pogleda šiptarja pr vrtcu, d nista slučajn kapsa pod krinko al pa kej, potem pa začne brskat po žepu.

»Dej mi eno petko, pomoje bo dost.« Komar začne mal iskat, pa brskat, vrjetn ma kar dost robe s sabo, še za tele dve frajle. Upam, d ma petko, k se mi res ne da še enkrat skoz use to.

»Evo ti,« zdej potegne vn majhen, v folijo zavit paketek. Primem ga in mal odvijem, da sem zih, da je res pet gramov ta belga, da me neb slučajn nategnu. Mal sm že ven, pa ne morm vedt pol, kako zdej stojijo scene. Takmu folku ne morš zaupat. Ta bi še mtko prodal, če ne bi bla tko grda.

Dam mu 30 evrov: »Evo, še kle teb mal viška. Za božička,« se zarežim, njemu je pa najbol. Komarji in podobni ne dobivajo tringlta in prov vidim ga, kva mu je dobr. Nej ma. K se dolg nismo vidl. »Zdej pa pičim, k je že ful ura,« rečm, pa si pržgem čik. Za po peš. Tko se reče pri nas takmu čiku.

»Ej, lepo praznujte dons, korenina,« se mi zasmeje nazaj.

 

*

 

 

Še preden vtaknem ključ v ključavnico, že zavoham ogabno mešanico en teden nespucanga mačjega dreka, zažgane čebule, čikov, pa trave, in na skrivaj se skor zasekiram, kva za pizdo si morjo sosedje mislt, če je skos tkole. Pa zravn še tehnaža švasa non stop, zih nas bojo prijavil, tko k Alibegovića. Pol bom mogla pa domofone žgat. Sam se me noben ne bo ustrašu, k sm žoka, pa nam bojo pol skos sral po glavi.

K pridm notr, mat obupana leži na kavču. Čist je fertik. Vleče čik in čist brez lajfa buli v Silvestrski pozdrav. V folijo zavit paket ji fuknem na mizo, zraven tablet in prepolnega pepelnika.

»Kvaj to?« reče in za milimeter dvigne glavo, da vid, če je slučajn tist, kar upa, da je.

»Božiček,« se zarežim in grem v sobo.

O avtorju. Mateja Arnež (1991), magistrska študentka pedagoške slovenistike in primerjalne književnosti. Navdušena bralka in ljubiteljica mačk, ki želi napisati roman. Ker se ji to ta trenutek zdi še malce pretežka naloga, piše kratke zgodbe. Ko ji zmanjka navdiha, lektorira, piše recenzije, hodi po kavah in na druge bolj ali manj produktivne načine zapravlja svoj čas. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.

  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Modrožametni princ

    Rok Vilčnik rokgre

    V ulici Nobene nove lepe hiše je stanoval tat, ki je kradel vložene kumarice iz steklenih teglov in jih nosil svoji materi, ki so ji odrezali eno ušeso zaradi ravnotežja. Premikal se je na papirnatih hoduljah in valovil v vetru. Včasih si lahko videl, kako je glavo namočil v vodo in so mu valovi razčesali neukrotljivo grivo.