* * *

Anja Cimerman

– Ti, a mi narediš eno uslugo.

– Kakšno.

– Velika je.

– Povej.

– Otroka imam.

– Vem.

– Marina gre jutri s prijateljico na predstavo.

– Okej.

– Jaz grem tudi zraven.

– Ja.

– Otroka imam.

– Vem.

– Bi ga lahko pazil.

– A med predstavo.

– Ja. Ob osmih je.

– Aha.

– A maš čas.

– Mam.

– Malo ga popaziš. Nič takega. Malo ga primeš, če se bo drl. Daš mu flaško. Nič takega.

– Okej.

– Načeloma da mir. Pol leta je star. Marina je za. Je rekla, da boš znal. A načeloma znaš previjat.

– Ne vem.

– Se boš naučil. Poglej si kak video. Jaz za silo znam. Ni težko. Malo smrdi.

– Okej.

– Jutri ti ga prinesem.

– Kako mu je že ime.

– Stojan. Stojan mu je ime.

Stojan je čudno ime za dojenčka, razmišlja Edo naslednjega večera, ko gleda spečo kepo v košari. Zlekne se na kavč in še vedno motri košaro na tleh. Zdi se mu kot kos pohištva, kot tabure ali klubska mizica. Ne ve točno, kaj bi počel z njim. Na vece bi moral. Vstane s kavča in potiho, po centimetrih spušča roleto, da bi se Stojanu zdelo, da je noč. Da bi lahko šel na vece. Kmalu bo moral na vece. Iz košare zasliši stokanje. Stojanu se ne zdi, da je noč. Stojanu nekaj ni v redu. Stojan se začne dreti. Edo se brez treme približa košari in dvigne Stojana skupaj s košaro. Ziba ga. Tako, tako, mu šepeta. Cmera, cmerica, gruli v rdeč spačen obraz. Stojanovo dretje se stopnjuje. Edo se premika po stanovanju. Od kavča do kuhinjskega pulta. Od postelje do police s stripi. Od mize z maketami do shrambe. Stojanovo dretje prihaja v valovih. Edo ohranja mirno kri, prdrži košaro ob steno in s prosto roko vstopi v vece. Edovo drobovje se oglaša. Moral bo na vece. Čas je. Stojana odloži ob školjko, spusti hlače k tlom in prisluhne. Sliši pljuske. Pritisk v drobovju popušča in hkrati popušča tudi Stojanovo dretje. Edo ve, da je pošteno zasmradil. Stojana ne moti. Stojan se dobro počuti. Moli ročice iz svoje košare in zvedavo opazuje Eda, ki pleza na kotliček, da bi potegnil vodo. Smehlja se. Tebe ne moti, če smrdi, a, Stojan, mu s kotlička prigovarja Edo. Vidiš, ti boš pravi dec.

Tekst je nastal na Urnih zgodbah.

O avtorju. Anja Cimerman (1989) je študentka Fakultete za arhitekturo. Ukvarja se z grafičnim oblikovanjem, petjem, pisanjem ter prirejanjem literarnih dogodkov. Knjige prebira tudi na stranišču, in to ni vrednostna sodba.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica