17. februarja 2017

Vsake toliko časa

Marcello Potocco

Obstajajo mesta, v katerih se celo moja misel
zvije in postane podobna znamenju za vprašaj.
Pot se v odsotnosti besed pretaka čez čelo.
Pogrešam te. In se kljub temu bojim vrnitve

v brezperspektivnost kraja, od koder
sem odšel. Zavedam se te nujnosti, najbolj,
kadar se sam sebi zdim kot pločevinka
na polici; iztisnjeno pivo, iztrošeno telo,

pogled čez zamazano steklo. Vadim se
v potrpežljivem čakanju, čeprav se nič
ne spremeni. To potvorjeno velemesto
s starimi ruskimi vagoni pod Vitošo se

širi kot komaj opažena guba v drevesa.
Gubica, zarisana na ustnicah, na kaotičnih
dvoriščih ob elektrificiranih tirih. Mogoče
je tukaj isto kot doma. Ali še slabše, pravijo.

(Tiste razpadajoče socialistične stavbe
pred tremi urami v Plovdivu.) Ti nimaš, ti
ne poznaš te preteklosti. Nekje si kot
upanje, ki je zmeraj za drugega v drugem.

O avtorju. Marcello Potocco je bil rojen leta 1974 v Ljubljani, v letu 2000 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter l. 2006 doktoriral s tezo “Kulturna identiteta in estetskost v angleški kanadski in slovenski poeziji.” Doslej je izdal štiri pesniške zbirke: Lila (Mondena, 2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Pomislim

    Milan Novak

    (Poezija,  1 min)

    Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    (Poezija,  < 1 min)

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    (Poezija,  < 1 min)

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?

Izdelava: Pika vejica