Drago dete,

 rojena si bila pred petindvajsetimi dnevi.
Noči utrujenosti so uravnovešene s tvojo prisotnostjo.
In da se ne bi mučila z rušenjem sten pri sosedih,
smo šli od doma. Čeprav naš dom stoji, pohištvo je na
mestu in vse ohranja svojo ceno … Jutri pridem k tebi.
Morda mimo beguncev, s katerimi Evropa ne ve, kaj bi.
In da zdaj pišem o njih, je pilatovsko umivanje rok, ne

rešitev. Mogoče so tvoje modre oči zame utopična utvara:
ker vsega tega še ne razumejo. Dobiš joško na vsaki dve
uri – imaš dve posteljici. Pogrešam tvojo toplo glavico, to
je uteha, ne pa rešitev. Pogrešam zibanje tvoje prenašalke – ki
je dojenčki v rokah begunk nikoli niso videli, ti pa v njej fino
zaspiš. Namesto tega: nakazati denar na Adro, je umivanje rok.

Dete, ko bo konec rušenja, bosta z Barbaro prišli domov.
In jaz bom upal, da naš dom ni utvara … Da je stalen tvoj
pogled, in ne barva tvojih oči, ne drobna krhkost tvojega telesa.

Tam zunaj bom mogoče za hip zdrsel mimo ljudi, ki čakajo
na premestitev v zbirni center. – Vsem ljudem bi se včasih hotel
izogniti. A nima smisla poizkušati, veš, da ostanejo z nami.