Vilanela

Silvija Žnidar

Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.
Tu kažemo zobe, ne prihajamo vam v bran.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Preziramo sonce, lovimo plamen v žlice
v temi padamo, ne štejemo več ran.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.

Bog se ne odziva na vse naše prazne klice,
naše meso je šibko in duh bolan.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Iz blodne želje mu nastavljamo še drugo lice,
a ostaja hladen, mrtev, v nebo vkovan.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.

Naše oči medlijo, zroč v ogenj in jeklene psice,
naš spomin je zbrazdan, prevečkrat prekopan.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Daleč od nebes, blizu pekla – tam so naše vice.
Naš vhod ne vabi, je krvav, zaznamovan.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice,
ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.