Vilanela

Silvija Žnidar

Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.
Tu kažemo zobe, ne prihajamo vam v bran.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Preziramo sonce, lovimo plamen v žlice
v temi padamo, ne štejemo več ran.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.

Bog se ne odziva na vse naše prazne klice,
naše meso je šibko in duh bolan.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Iz blodne želje mu nastavljamo še drugo lice,
a ostaja hladen, mrtev, v nebo vkovan.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.

Naše oči medlijo, zroč v ogenj in jeklene psice,
naš spomin je zbrazdan, prevečkrat prekopan.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Daleč od nebes, blizu pekla – tam so naše vice.
Naš vhod ne vabi, je krvav, zaznamovan.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice,
ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami