Vilanela

Silvija Žnidar

Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.
Tu kažemo zobe, ne prihajamo vam v bran.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Preziramo sonce, lovimo plamen v žlice
v temi padamo, ne štejemo več ran.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.

Bog se ne odziva na vse naše prazne klice,
naše meso je šibko in duh bolan.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Iz blodne želje mu nastavljamo še drugo lice,
a ostaja hladen, mrtev, v nebo vkovan.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice.

Naše oči medlijo, zroč v ogenj in jeklene psice,
naš spomin je zbrazdan, prevečkrat prekopan.
Ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

Daleč od nebes, blizu pekla – tam so naše vice.
Naš vhod ne vabi, je krvav, zaznamovan.
Tu ni pesmi, vode, ne prostora za vas, ptice,
ker tu živita krik in bes, tu se gonijo prasice.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Hiša za punčke

    Maja Kranjc

    Notri si postavila medvedka / in z narejenim obrazom, / z ukradenim glasom zagodrnjala.

  • Par fuzbalerskih

    Amadej Kraljevič

    michel platini ne bo nikoli niti okusil korupcije / kakršno sem zmožen proizvesti na my managerju

  • Plimovanje

    Mária Ferenčuhová

    Preprosto so zapustili gozd. / Vsa čreda se je počasi / podala proti mestu.

Izdelava: Pika vejica