V lastnem ritmu

Eva de Luna

Na poti

 

Prenašam prenesene pomene
nazaj na začetek.
Skrijem jih pod plašč
in se usedem
na avtobus.
Kot starke držijo
cekarje s trga,
tako se jih oklepam.
Nakupovalni seznami
so zgolj besede.
Pesmi so zgolj besede.
Solata je zgolj beseda.
V cekarju pred mano
zeleno žari in se
sunkovito zaustavlja
na postajah in
pred semaforji.
Rasla je za ta dogodek.
Rasla je, da se pojavi
v moji pesmi.
Začetek krožne linije
je lahko marsikje.

 

 

 

Drugi

 

Drugi so bolj usposobljeni
od mene –
za delo, družino in socialne zadeve;
smeti odnašajo sproti
in graciozno odpirajo
pokrove smetnjakov,
da jih smrad povsem obide.
Pečejo palačinke za zajtrk –
jih nikoli ne zažgejo
in gredo dva dni prej
v trgovino po sestavine.
Berejo osem- do desetkrat
hitreje in si zapomnijo vse.
Za vedno. Tudi horoskope
in setvene koledarje.
Rože jim čudovito uspevajo
v stanovanju, enoletnice
jim cvetijo na desetine let.
Rojeni so za botaniko,
a preskromni, da bi si
iz tega naredili kariero.
Zdravniku govorijo
o prebavnih težavah
povsem, povsem resno.
Kot pričevalci opišejo vse –
barvo, gostoto in količino.
Povsem, povsem resno.
Nikoli si ne bi drznili
spiti čaja, potem ko so
ponesreči kihnili vanj,
četudi so sami doma
in jim je za novega
zmanjkalo filter vrečk.
Vsak dan sesajo
z neizmernim stoicizmom
in perejo zavese
mnogokrat na leto.
Imajo bolj perspektivne
hobije od poezije
in vedno prepoznajo
slab zaključek pesmi –

 

 

 

Moje življenje v Ljubljani

 

Obdobja jeze se izmenjujejo
z obdobji melanholije.
Perilo sušim ponoči,
da se napoji črnine.
Zalivam police in omare,
da bi kaj ozelenelo.
Naravi vračam luske kože,
polmesece nohtov, lase,
porazgubljene na
mestnih avtobusih,
vrane hranim
z drobtinami svojih sanj.
Včasih je mama
v hiši na deželi
že ob sredah
prižigala radio, da bi
slišala četrtkov večer.

Toži se mi po glasbi,
ki je nikdar nisem marala.

O avtorju. Eva de Luna, večno razpeta med mestom in vasjo, družbo in samoto, med prej in sedaj … prevaja svoje življenje v besede in išče svoj ritem v tem izmuzljivem času.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica