Drevo in sence

Drevo ob Drami

Zraslo je in se odelo v vonj poletja,
zazibalo v zimski hlad,
vsako leto znova.
Igralci, zatopljeni v dramske dialoge,
so hiteli mimo na dopoldanske vaje
z jasno željo in sijem v očeh.
Rasli so in dozorevali
kot sijoči kostanji na vejah,
se postarali in odšli,
skupaj z zvestimi gledalci.
Drevo je potrpežljivo opazovalo
in iskalo enako iskro v očeh,
zanos in hitre korake.
Generacije so se menjavale,
obrazi spremenili,
obleke prevetrile,
drevo pa je stalo in opazovalo,
neslišno vpeto v zgodbe stoterih ljudi.
V gosti krošnji so ptice iskale zatočišče
in pari senco,
upajoč, da bo avtobus prispel
nekaj minut kasneje.
Minilo je leto,
desetletje,
skorajda stoletje.
Drevo ni slutilo novih načrtov,
v katerih ni več prostora
za stare kostanje.
A od velikih igralcev
se je v dolgih letih nekaj naučilo –
zgodbe, ki se rodijo z zanosom,
na odru ali na zaplati zemlje sredi betona,
bodo za vedno ostale zapisane v času,
nekje v malem mestu,
na malem koščku Zemlje.

Sence otroštva

Obljube, ki si jih prelomil otroku v sebi,
zasedajo mesto pod starim stopniščem
izven dosega.
Mrzlo je in negostoljubno.
Če bi uredil ta prostor, pomisliš ponoči,
bi sleherno dejanje dobilo večjo težo.
Bolj previdno bi nabiral izkušnje,
morda stopal bolj scela, bolj počasi.
Sence igrišča, kjer si se kratkočasil kot otrok,
so težke in stare.
Igrala ostajajo enaka,
sicer malo okrušena in porjavela,
a obrazi otrok so drugi.
V njih bi zopet želel najti sebe.
Sence gugalnic so kot sive prepreke
razmetane po tleh.
Droben, oster kamen,
ki ga v čevlju odneseš z igrišča,
te zbada vso pot do doma.
Dobrodošla bolečina.
Kot drobna kazen lastnemu telesu,
ki se je postaralo proti tvoji volji.
Kot otožen spominek s kraja,
kjer se je vse zdelo
magično in dosegljivo.