Triptih za žalost

po motivih Barthesovega Dnevnika žalovanja

Bojana Jovićević

I.

Kaj pa prva noč žalovanja?

 

Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv.
Bilo me je strah.
Ugotoviti poškodbe
poiskati škarje
zaviti v rjuhe
si rečem.
Pogoltnem cmok v grlu
in počasi
tiho
skorajda svečano
iztegnem roke
in sežem po njej.
Vrv se mi izmika. Pretkana je.
Ravno ko mislim
da jo imam
mi zdrsne iz rok
in švigne pod nočno omarico.
Zgrabi me panika
srce mi bije
dum dum dum
vsak gib je lahko usoden.
Slutim
prišla bo
ko jo bom najmanj pričakovala
razkosala bo moje telo na
kroglo
in
trikotnik
razcefrala drobne dlani
na zlate niti.
Moja postava nekoč krepka
in mesena
se zdaj izsušena upogiba
naprej
čaka
na najin obračun.
Nenadoma jo začutim.
Drsi po mojem hrbtu
za seboj pušča prah
ki se dviga visoko v zrak.
Voham ga
sladek je
diši po vrtnicah.
In naenkrat postane toplo
prijetno
vleče me v lahkoten
poletni spanec.
Počasi
odprem oči
globoko vrezane
a žive
odpadli koščki vrvi
se razletijo povsod po sobi.
Nekaj jih konča
pri meni.
Iz njih se cedijo solze
zlate barve.
Da me je strah?
Odvržem škarje
stopim na posteljo
razgrnem rjuhe.
Razprem roke
visoko v zrak.
Zunaj se že dani.

 

 

II.

Žalovanje: grozovito območje, kjer me ni več strah

 

Si kdaj videl žalost?
Krog namesto glave
ki ga prebada troje oči
hodi na treh nogah
govori tri jezike
košata je
vedno se skriva v kotu.
Nekoč sem bila pogosto pri njej.
V nespečnih nočeh
ob bledem vosku
sva si govorili zgodbe.
Nihče ni vedel
Ššš ššš ššš.
Ko je nekoč leno poležavala v kotu
začuti
kako ji nekaj
leze po obrazu.
Reče si da ni nič
slabe sanje.
Toda gibi postajajo močnejši
pritiskajo ji na lobanjo
na očesne veke.
Počasi
čisto počasi
odpre oči
in zagleda
kako se ji okrog glave
vijejo
niti vrvi.
Kliče me na pomoč
v jeziku ki ga poznamo zgolj
žalost vrv in jaz
šuš miš kši.
Stečem po škarje
skrijem se.
V trenutku ko
je vrv na vrhuncu svojih moči
ji škarje zapičim
naravnost v mehko tkivo
ki jo drži skupaj.
Na tisoče niti se raztrosi naokrog.
Kot se pobarva v zlato.
Razpoznam žalost
božam jo po laseh
ljubkujem ji rane.
Izčrpana obleži
v mojem naročju.
Zazibljeva se skupaj
v sladek spanec.
Nekje na meji med sanjami in budnostjo
naenkrat odprem oči.
Krog namesto glave
iz rane je zraslo oko
veliko
svetlo
krvavo.
Žalost me pogleda
nič ne reče
nima več glasu.
Napnem glasne žice na vso moč
da se sliši zgodba o žalosti
v jeziku ki ga razume vsak.

 

 

III.

Vsak ima svoj ritem žalosti

 

V rokah držim šopek polživih besed.
Vsak večer
pred polnočjo
mi zlezejo iz naročja
in se odpravijo v neznano.
To je njihov mali ritual.
Vsak večer jih opazujem
skozi okno
kako se vidno opite
in sključene
potikajo naokrog
po mestu.
Ne vem kaj naj z njimi.
Včeraj jih dolgo ni bilo nazaj.
Vsa panična
zgrabim plašč
stopim na cesto
in jih začnem iskati.
Noč je sveža
hodim mimo
jeklenih konstrukcij.
Asfalt diši
po gozdu
voham drevorede žerjavov.
Po urah tavanja
se znajdem v parku
in jih zagledam
kako sedijo na klopci.
Prikradem se jim za hrbet
nežno
po tihem
skorajda šepetaje
z glavami stisnjenimi skupaj
pojejo pesmi
o črkah
ki jih vsak večer iščejo
zaman.
O črkah ki so žive
za vselej
izgubljene
obtičale med listi
popisanega zvezka
ki ga
ne najdem več.
Stopim na najbližji žerjav.
Z roko sežem v žep.
Uprasnem vžigalico
in jo odvržem na tla.
Mesto zaprasketa v rumenem ognju.
Ko izgori za seboj pusti
vonj raztresenega pepela
in glas
na žerjavu
ki še zmeraj poje
svojo žalostinko.

O avtorju. Bojana Jovićević, rojena na dan žena leta 1992, raziskovalka na področju filozofije. Ljubi ideje, miselne sisteme nemških idealistov, zlasti Heglovega, dobro prozo in poezijo. Neutrudno popisuje svoje zvezke v nenehnem iskanju pravih formulacij idej in podob.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Izdelava: Pika vejica