Tri pesmi

Sara Nuša Golob Grabner

Le rayon vert

 

Ženske v moji družini
imamo velik talent
za opravičevanje ljudi,
ki jim ni žal.
Razbolelost je
znano blagostanje,
opravičila se dedno tkejo v kri,
eritrociti so jeza s kisikom
in ljubezen
obstaja njim navkljub,
ker je osnovni položaj
preživetja brez kože.
Vpoj, opoj, vpitje,
v vsem je biser,
vem, ker se nam zataknejo v grlih.
Rekla bo,
da je bil dober,
da je bil neponovljiv,
in se obnašala,
kot da je kriva za prhle roke,
kot da potem ni imela več česa dati,
čeprav samo daje že vse življenje
in je ni nikoli manj,
oni pa jemljejo in jih ni nikoli nič več.
Ženske v moji družini
ljubimo, dokler ne zmanjka besed
ali ljudi,
in še potem jih iščemo,
kot da je naša dolžnost
naučiti ljudi ljubiti mnogoterost ženske.
Erich Fromm
je rekel,
da je ljubezen umetnost.
To drži z vidika,
da se o umetnosti
najprej naučiš,
da se vsem jebe zanjo.

 

 

 

Svetloba od strani

 

Lebdenje brez običajev
je padanje v izvir vode
za breztežnih nekaj ur.
Je neizgovarjanje
in kolažiranje
enakomerno osvetljenega platna.
Odmerjanje medu
ni bilo nikoli lažje
ali dražje!
Govorimo si,
da je izguba vnaprej pogojena
in da je to védenje razsvetljeno.
Za zdaj si uspešno grizem jezik.
Rada bi ti samo povedala,
da te …

Če umetnino osvetlimo samo s stransko svetlobo,
se na njej pokažejo vse nepravilnosti in poškodbe.
– Instagram Narodne galerije, 2. 12. 2020

 

 

 

Živeti film

 

Danes dežuje cirkonij
in stare strani dišijo
po cigaretnem dimu,
po vsej tej svobodi,
v kateri sem čutila
popoln poraz,
a je zdaj diamantna.
Zdaj sem jaz najbolj jaz,
zdaj se ne prepoznam vedno.
Svojo tlečo žerjavico
pospravim v stekleno posodo.
Imam trepetajoč jezik
in tavajoče prste,
na tilniku imam metulja.
Gledam svoja svetleča rebra
in topečo se nedolžnost.
Ne ponudim hitro
svoje nemirnosti,
hrepenim in odhajam in se vračam
in čutim plahutanje kril
na robu svoje kože,
ko pomislim, da imam nekaj,
kar vsi iščejo,
tudi ko iščem mir
v odsotnosti pretapljanja.
Ko bom obupala,
bo to najlepše obupanje
tega sveta.
Obupala bom polno razumevajoča,
do konca izž(iv)eta,
popolnoma zaljubljena
in iz mene bo steklo
razbito steklo.

O avtorju. Sara Nuša Golob Grabner (1994) je fotografinja, pesnica, urednica in študentka umetnostne zgodovine ter angleške književnosti in jezika. Leta 2019 je izšla njena prva pesniška zbirka Gnijoče rože. Obožuje črno-bele filme, pse in dramatične odzive.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • Sopeča sreča

    Meta Blagšič

    v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Izdelava: Pika vejica