Tisti čas

Nika Prusnik Kardum

so vsi razpirali
svoje prstke, da bi začutili puščavski pesek v pregibu. Tudi jaz sem
to počela. Kožica je na tistem
mestu tako rahla in tenka, da sem jo kasneje,
ko sem se vrnila, že pomirjena
z zgodbo, Yegorju prestrigla z zlatimi, nabrušenimi
škarjami – zanalašč in z užitkom. Seveda,
je vse špricalo v dolgih, epskih curkih in naredilo
čudovit barvni
prizor, ker je bil tudi prostor
naklonjen moji zgodovini in zato ves bel
in izčiščen, kameri
pa je uspelo vse to
posneti. Od sramu si je
z rdečimi
rokami prekril obraz, si iztaknil oči, odgriznil
črne kodre in vse
hitro pogoltnil. Je že vedel, zakaj
se mu to dogaja, in ker se ni upal
zbuditi s telesom v spoznanje, ga pesem vsak dan preganja
v sanjah in to
počne tako zelo profesionalno –
oddrobi se s skorje neba v podobi kanje in kljuva
njegovo drobovje z nagnitimi, topimi zobmi grobo
in počasi
na tisti gori – vedno na isti način. Temu jaz pravim
smrt. Včasih mi je žal, da nisem že takrat tistega stekla
ustavila na tvojem
plesnivem obrazu,
ampak kmalu kmalu bom pozabila ime
in bo
ostala le zgodba
in tega,
Yegor, tega
pa tebi
nikoli
ne bo dano
spoznati.

O avtorju. Proces sem s telesom in besedo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Molitev

    Jure Jakob

    Pletene košare, polne pajčevin, bodo polne jabolk.

  • M AGRIPPA COS TERTIUM FECIT

    Aleš Jelenko

    ležati med kraljema se stiskati med kamni in kljub temu živeti

  • Bralno dopolnilo

    Tomaž Grušovnik

    To besedilo je namenjeno tistim, ki zaradi življenjskega sloga ali drugih okoliščin ne pokrivajo svojih dnevnih bralnih potreb.