Tisti čas

Nika Prusnik Kardum

so vsi razpirali
svoje prstke, da bi začutili puščavski pesek v pregibu. Tudi jaz sem
to počela. Kožica je na tistem
mestu tako rahla in tenka, da sem jo kasneje,
ko sem se vrnila, že pomirjena
z zgodbo, Yegorju prestrigla z zlatimi, nabrušenimi
škarjami – zanalašč in z užitkom. Seveda,
je vse špricalo v dolgih, epskih curkih in naredilo
čudovit barvni
prizor, ker je bil tudi prostor
naklonjen moji zgodovini in zato ves bel
in izčiščen, kameri
pa je uspelo vse to
posneti. Od sramu si je
z rdečimi
rokami prekril obraz, si iztaknil oči, odgriznil
črne kodre in vse
hitro pogoltnil. Je že vedel, zakaj
se mu to dogaja, in ker se ni upal
zbuditi s telesom v spoznanje, ga pesem vsak dan preganja
v sanjah in to
počne tako zelo profesionalno –
oddrobi se s skorje neba v podobi kanje in kljuva
njegovo drobovje z nagnitimi, topimi zobmi grobo
in počasi
na tisti gori – vedno na isti način. Temu jaz pravim
smrt. Včasih mi je žal, da nisem že takrat tistega stekla
ustavila na tvojem
plesnivem obrazu,
ampak kmalu kmalu bom pozabila ime
in bo
ostala le zgodba
in tega,
Yegor, tega
pa tebi
nikoli
ne bo dano
spoznati.

O avtorju. Proces sem s telesom in besedo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.