Soneti

Tjaž Mihelič

***

 

Morda le nisva cenila simetrije,1
ki sva kdaj v hipni slasti jo spoznala;
prezirljivost lastna pa na pol razklala
telo v telesu je; ko eno bije,

drugo drugega slavi, ko v slapu lije
in se toči ona vame in vanjo jaz,
ko ji zopet padam pred obraz,
se vse konča in v naju zgnije;

še spomin se več ne spomni,
da sva nekoč bilá, bíla
v istem srcu, v enak odmev

se širila v prostoru …
Zdaj v čas sestopava
pozabljena.

 

 

 

***

 

Minili so otroški dnevi, leta
postala ozaveščen so spomin,
okruški sanj; zdaj s sajastih pečin
pogled bolj trudno se razpenja

in čutiti je doneči molk življenja …
Saj bi ga zgrizel, v nič razparal,
z vso silo treščil ga ob zid –
v krvavi brozgi naj se sam izgine!

A kako grizljati molk ves ljubi dan?
Kako pregrizniti tišino v nas
in pri tem ne pasti na obraz,

v obup – kako spet najti pot do sanj?
Pa vendar, še kako je otipljiv
spomin – je še tu, je še živ?

 

 

 

***

 

Potisočerijo se v njih glasovi
in skoz molk nam vso svojo govorico
izpričajo o daljnih in prihodnjih časih;
o času zdaj ne šepečejo gozdovi …

(Veš, ne mrtev ni in ne rojen.
Je samo privid spomina, droben vzgib,
da je kdaj bil in hkrati meri si utrip,
ker misli, da bo nekdaj vendar živ.)

In mi, kako je z nami? Nas ni?
Smo porumeneli listi zgodovine,
umrle sanje, zvezda, ki mine

v upanju na svoj obstoj. Nikoli
se nismo zares začeli, smo samo
drobcena napaka stvarstva. Nebogljeni!

 

 

 

1 Tu je beseda simetrija rabljena, kot sem jo zasledil pri Danetu Zajcu. Ob obisku indijskega Tadž Mahala je pesnik zapisal: »Zaprl sem oči in takrat me je utrujenega zajel notranji šepet, ki je prihajal iz prostora. […] Simetrija je večnost, je govoril. Edino tisto, kar je popolnoma simetrično, bo ostalo.« (Dane Zajc. Dva. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004)

O avtorju. Tjaž Mihelič, rojen v letu 2001, študent slovenistike in zgodovine na Filozofski fakulteti UL. Poezija mu je pota prekrižala v devetem razredu osnovne šole in zvest ji ostaja vse do današnjih dni. Podrobneje se je z njo srečal v gimnaziji, ko je ob pomoči profesorice slovenščine globlje spoznaval svet poezije. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica