Pasti. /Utrip (P. #6?)

Gašper Torkar

Ne prisilim jih več s pištolo na temenih, da spregovorijo geslo, ki bo sčasoma zbledelo, in spet in spet in spet do mojega konca, ko se bo razgradilo samo vase v meni in bom s piskom v samo svojih ušesih in z bliskom v očeh odstrl platno za platnom, za katerimi se skrivajo barve in geometrija, v katero se povrnemo.

Ne dajem jim več človeškega obraza. Dvojnost mojega izraza se suka kot organ.

Posledice nas bodo preživele, čeprav to ne bomo mi, odrečeni. 

Opustim lahko vrline, lahko sem človeški, in potem nisem. Njihove in nasploh, do njih in nasploh.

Pustim, da mi utrujenost olušči obraz vseh plasti in me prisili videti lepoto z roba uničenja, lepoto na robu uničenja. V celoti odvzet sem se prezrl v lastni očaranosti, se podvojil v pogledu in se počutil praznega in se naveličal strmeti v praznino, skozi njo na drugo stran v temo, razsvetljeno z domišljijo naših zahtev in preklinjanj, želj.

Ne posedujem več nobenega znanja. Počakaj:

Krožiti. Plen.

Sem nerodno prehajal.

misliti odrečeno …
z obvezo …
poskusiti stlačiti …
kar tolerira telo …

po robu joka in …
slačiti do ponovitve …
še vedno si živ …

potuha dlanem …
besede …
nezmožnost časa …

kar ni nujno …

da si prinesemo popačene podobe raja čez temo sem, kjer se dan poslavlja tako kot že neštetokrat prej, se tako nespretno postavlja.

Besede se razumejo bolj, kot se razumemo mi sami, in v svoji materialni brezbrižnosti vedo, da jih ne moremo prisiliti, da govorijo namesto nas, in da je v tem nekaj … končnega? Nekaj na drugi strani jecljanja.

Če verjameš, ali sploh še lahko govoriš? Kot tveganje, ki ga je treba sprejeti. Tokrat zares: nekaj na drugi strani jecljanja.

Torej: spati in pustiti vizije za takrat, ko smo se jim pripravljeni končno odreči: pustiti dlanem, da izražajo nesigurnost, skozi katero se gledajo preroki v svojem plesu, ki mu nihče ne verjame, še sami sebi ne verjamejo, ampak vedo, da ni treba verjeti, ampak storiti nujno dejanje in ga sprejeti vase, kot da si prišel na to točko v prostoru ob točno tem času, da ponoviš nekaj ponovljivega: življenje, in se izstrelil v neskončnost z dvomom in teatralnim varovanjem svojega časa.

Kdor ima besede za talce.

O avtorju. Gašper Torkar je pesnik in glasbeni producent. Prihaja iz Novega mesta in živi v Ljubljani. Leta 2013 je izdal svoj pesniški prvenec Podaljšano bivanje pri LUD Literatura. Deluje kot član uredništva IDIOT in gledališkega društva DivinaMimesis.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.