Naše neznano

Jana Putrle Srdić

Oblika telesa ne omogoča hitrega širjenja po
površini pokrajine, prepredanja in preizkušanja.

Posebnosti površine toplih organov
za robom te bele kože so mi skrivnost.
Lobanjo raznese v razžarjeni peči.

Neraziskane votline pod zemljo, dvorane,
preden se odprejo vrata in vstopijo ljudje –
v kaj se spremenijo njena gladka urejena podoba
in namuznjeni kotički ust, potem ko ostane sama?

Negativ sobe ni mehko odtisnjena praznina,
ampak tisto, česar ne počnem.
Moja bolečina bo vedno
iz te temne snovi neznanega negativa.

Tvoj dotik je hipni mostiček ugodja,
ki zasika čez nerazpoznavne svetove v poltemi,
nizek ton glasu, zgolj ena beseda,
lenobno navržena ob muziki, ki udomačuje prostor,
ki si podjarmlja nedoumljivo mrmranje sveta.

Te nežne nasilnosti.

Domači vonji v prostoru, mladi svetlozeleni poganjki
prebadajo, temperatura v predmetih se viša,
stena poka. Vdihi, izdihi v vsej hiši.
Srca bitij v njej pulzirajo, nekatera so zelo hitra.

Čas je komaj opazen in ima nasprotujoče zakonitosti.
Kot naša telesa, pokajoča in krhka na ekranih in platnih,
v katera strmimo.

Nenavadno trdovratna poželenja pošiljajo
impulze skozi živčevje in toplota v središču kosti
je mimikrija žarečega oglja pod kupom premoga.
Življenje je obsežnejše od pretakanja krvi, utripov, električnih
signalov, ne ostaja na Zemlji, na naši strani meje,
širi se iz komunikacije v kombinatoriko,
presega se.

Rečemo življenje
in to je naše skromno pojasnilo.

O avtorju. Jana Putrle Srdić je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost ter občasna publicistka in prevajalka. Izdala je tri knjige poezije: Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014, nominacija za Jenkovo nagrado). V tujini je izšlo pet knjig s prevodi njene poezije. Pesmi je brala v številnih državah Evrope, v J Ameriki, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami