Most

Peter Svetina

Olupiš pomarančo. Previdno, da se nit
lupine ne pretrga. Poješ krhlje,
popiješ sok. Potem zlezeš noter,
oviješ se z oranžno spiralo
kot s povojem. Obesiš se na vejo.
Zoriš v svetlobi sončnega zahoda,
zoriš ponoči kot portovec
in tresljaji metroja, ki vozi
počasi čez jekleni most, te
zazibajo v sen večnega popotnika.
Zjutraj
te, zrelega, odtrga z drevesa
roka vrtnarja. In medtem ko te v
košari nosi na trg, se doma hitro
napraviš in si na tržnici med prvimi.
Kupiš pomarančo.
Prideš domov. Jo poješ.
Pomirjen si.
Spet si
ves
v sebi.

O avtorju. Peter Svetina, rojen 1970 v Ljubljani. Študiral je slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, doktoriral iz starejše slovenske poezije. Zdaj predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke, za odrasle, raziskuje in prevaja. Med knjigami za otroke je nazadnje izšla Ropotarna, med tistimi za odrasle pa Počasno popoldne.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.