Most

Peter Svetina

Olupiš pomarančo. Previdno, da se nit
lupine ne pretrga. Poješ krhlje,
popiješ sok. Potem zlezeš noter,
oviješ se z oranžno spiralo
kot s povojem. Obesiš se na vejo.
Zoriš v svetlobi sončnega zahoda,
zoriš ponoči kot portovec
in tresljaji metroja, ki vozi
počasi čez jekleni most, te
zazibajo v sen večnega popotnika.
Zjutraj
te, zrelega, odtrga z drevesa
roka vrtnarja. In medtem ko te v
košari nosi na trg, se doma hitro
napraviš in si na tržnici med prvimi.
Kupiš pomarančo.
Prideš domov. Jo poješ.
Pomirjen si.
Spet si
ves
v sebi.

O avtorju. Peter Svetina, rojen 1970 v Ljubljani. Študiral je slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, doktoriral iz starejše slovenske poezije. Zdaj predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke, za odrasle, raziskuje in prevaja. Med knjigami za otroke je nazadnje izšla Ropotarna, med tistimi za odrasle pa Počasno popoldne.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami