Lisičke

Pomembnost je koncept, ki obstaja samo tam, kjer se združi več ljudi, kot se združijo posamezni mehurčki poletne žeje v malino. Zato sveče, morje ali zrak ne poznajo pomembnosti, čeprav jim jo poskušajo mnogi v trenutkih stiske tako ali drugače vsiliti, ko se zaman poskušajo z njimi združiti v trpko, suho jagodo, da bi s tem utrdili svojo pomembnost. Nasprotno pa je s pingvini. Ko se ob morju drenjajo na obali − packe črnila na odpadnem papirju −, ne mislijo na nič drugega kot na pomembnost. Od tod njihova − s stališča ljudi smešna − hoja. Na svojem kvadratnem metru se valijo kot stoječa jajca, ki jih na kitovi masti pražiš skupaj z lupino, dokler se nerodno ne postavijo pokonci in začnejo potrkavajoče poskakovati. Recept je znan in nekoliko spominja na pražene lisičke, po nemško Pfifferlinge, ker med praženjem spuščajo značilni zvok, ki je slišati kot nekaj med piskom in tenkim prdcem (ne Pfefferlinge, po okusu pikantno popraste). Samo kdor verjame v pomembnost, lahko stvari poimenuje po načinu kuhanja ali čistilnih pripomočkih (Eierschwammerl, spužvasta jajčna gobica) … Toda zgodi se, da kateri izmed pingvinov naveličano zapusti svoj trop in gre po svoje. V neznano. Nihče mu ne upa slediti, ker iz strahu verjame splošno sprejetemu mnenju, da je tak pingvin očitno ob pamet in da bi skupaj z njim bržkone izgubljen poginil od lakote. Vendar pa to ni res. Osamljeni pingvin umre od pomembnosti, ki se ji je odrekel.