Izgubljeno v

Špela Setničar

Le včasih vse neizpovedano pustiš na vzglavniku
sanje o autocorrectu in izgubo v zaljubljanju na vlaku
v Kyotu
Le nekajkrat pomisliš na solsticij teles in kako je njegova duša v vsem prezirno
pofukljiva
na mansardo ob morju
in Evropejko v njegovem naročju
Ni se ti treba udomačiti ni še čas
in vendar upaš na soobstajanje nekje v trenutku ko
se odpravljaš in v žepnici zatipaš polaroid s pripisom
postaja: mi jasno
da se lahko oblika čustev izraža v brezpogojnem
in si čutenju nekoč uspel predpostaviti pogoje
Le nekajkrat si zaželiš da v »nič, grem«
ne bi našel zadnjič
in bi se vse to spotoma nadaljevalo v sožitju dveh
samot
tako še zdaleč ne pomišljaš in
le mestoma obujaš tako zazrt da te prevzema
potem nekje od znotraj krikneš
v premik le da se ne
oziraš

O avtorju. Skozi izgovorjene besede najraje išče svoj izraz. / Literarna komparativistka, improvizatorka in spikerka na Radiu Študent. /

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zlate rože

    Gregor Podlogar

    Namesto tal nebo z oblaki. Ves čas obkroženi z valovi glasov. Svetloba je večna samo v spominu.

  • Križci in krožci

    Tanja Badalič

    Brez sledi sonca in lune – nebo se igra križce in krožce. Nekdo trosi v omrežje prepričanja, da bi razvil zakrnel voh razmreženih.

  • Pesmi

    Urška Kramberger

    kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

Izdelava: Pika vejica