Izgubljeno v

Špela Setničar

Le včasih vse neizpovedano pustiš na vzglavniku
sanje o autocorrectu in izgubo v zaljubljanju na vlaku
v Kyotu
Le nekajkrat pomisliš na solsticij teles in kako je njegova duša v vsem prezirno
pofukljiva
na mansardo ob morju
in Evropejko v njegovem naročju
Ni se ti treba udomačiti ni še čas
in vendar upaš na soobstajanje nekje v trenutku ko
se odpravljaš in v žepnici zatipaš polaroid s pripisom
postaja: mi jasno
da se lahko oblika čustev izraža v brezpogojnem
in si čutenju nekoč uspel predpostaviti pogoje
Le nekajkrat si zaželiš da v »nič, grem«
ne bi našel zadnjič
in bi se vse to spotoma nadaljevalo v sožitju dveh
samot
tako še zdaleč ne pomišljaš in
le mestoma obujaš tako zazrt da te prevzema
potem nekje od znotraj krikneš
v premik le da se ne
oziraš

O avtorju. Skozi izgovorjene besede najraje išče svoj izraz. / Literarna komparativistka, improvizatorka in spikerka na Radiu Študent. /

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • moje stanovanje

    Aljaž Primožič

    bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.