In, človek, kje si bil

Luka Benedičič

Pomagaj mi, da se vrnem.

V kraje, kjer so me skotili predniki,
v grmičevje,

v hrup, ki ga povzroči odsotnost
hrupa in vsega živega,

v močvirja, kjer sem se kopal,
takrat še ne-jaz,

z vsem, kar bom morda izgubil,

pravzorec za vse, ki so sledili
in puščali sledove krvi in modrosti.

Tu sem, v votlini.
Pripravljen na svetlobo,

ki jo iščem
vse globlje v skalah.

Ko se srečava,
je kot bi mi topla medvedja šapa

na silo zaprla usta.

Zakaj se vračaš
v prostore senc?

Ko si tu, čutim, da živim.

A zares sem živ šele, ko sem priča
tvoji počasni smrti.

Ni ločitev, ki je ne prenesem,
pač pa nenehno trganje mesa,

brez časa, da bi se zacelilo.

O avtorju. Študent. Vajenec. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Ljubitelj ideje o nujnosti poezije; nujnosti življenja, njegove paradoksalnosti, humorja. Tudi tujosti. Mojster redko česa, filozof o vsem. Predvsem pa: iskalec bližine. Zaverovanec v jezik in tisto, kar ga presega.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • v Tanzaniji ne vidiš losov

    Tom Veber

    v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

  • Ich bin das Fernweh

    Sandra Erpe

    ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

  • Smeti

    Alja Adam

    Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

Izdelava: Pika vejica