In, človek, kje si bil

Luka Benedičič

Pomagaj mi, da se vrnem.

V kraje, kjer so me skotili predniki,
v grmičevje,

v hrup, ki ga povzroči odsotnost
hrupa in vsega živega,

v močvirja, kjer sem se kopal,
takrat še ne-jaz,

z vsem, kar bom morda izgubil,

pravzorec za vse, ki so sledili
in puščali sledove krvi in modrosti.

Tu sem, v votlini.
Pripravljen na svetlobo,

ki jo iščem
vse globlje v skalah.

Ko se srečava,
je kot bi mi topla medvedja šapa

na silo zaprla usta.

Zakaj se vračaš
v prostore senc?

Ko si tu, čutim, da živim.

A zares sem živ šele, ko sem priča
tvoji počasni smrti.

Ni ločitev, ki je ne prenesem,
pač pa nenehno trganje mesa,

brez časa, da bi se zacelilo.

O avtorju. Luka Benedičič (1998) je študent humanistike, pesnik, literarni kritik in urednik na portalu pesem.si. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer pa je ljubitelj filmov, peščenih plaž, gotskih cerkva, zvezdnega neba in drugega, kar je zmes matematike in mistike.  

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prostor

    Tjaša Škorjanc

    daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

  • Tri pesmi

    Sara Nuša Golob Grabner

    Ženske v moji družini imamo velik talent za opravičevanje ljudi, ki jim ni žal.

  • Béton brut

    Ines Žabkar

    Ne znam živeti v dimenzijah / prostor-čas – / moje stanovanje / je poddimenzionirano.

Izdelava: Pika vejica