* * *

Anja Grmovšek

Iščem malenkostne oprimke, da mi nikoli več
ne bi bilo treba vzgajati dvomov. Prehitro se
navežem na stvari, ki nimajo nobene vrednosti.
Recimo na polomljene dežnike in reklamne
letake v čakalnicah. Ljudje smo čedalje več
pripravljeni tvegati na račun drugih. Se zanašati
na intuicijo in v neznančevem pozdravu iskati
simptome psihopatije. Takšni, kot smo, imamo
vso potrebno svobodo, da se uničujemo. Nekoč
sem se po čistem naključju znašla v lokalu, kjer
mi je natakar povedal svojo življenjsko zgodbo,
še preden se mi je predstavil. Želim si, da bi
ljudje poslušali toliko, kot govorijo. Počasi
začenjam razumeti, kako delujem. Mrtva srna
ob robu ceste me ne bo pripravila do nenadnih
vzdihov, medtem ko bi se zaradi nekaterih
banalij lahko raztrgala na pol. Včasih se zalotim,
da razmišljam o tem, koliko menstruacij se v sobi
razliva po spodnjem perilu. Koliko ljudi zatrjuje,
da ne verjame v boga in koliko od teh ljudi ga v
kriznih trenutkih vseeno nagovarja. Koliko ljudi
si diha v grla, se žveči po jezikih, se prebada s
pogledi. Iščem vzroke, zakaj ne bi dvomila v to,
kar mi je povedal natakar. Da škripajoče postelje
o srečnih ljudeh povejo več kot njihovi nasmehi.

O avtorju. Anja Grmovšek (1993) je študentka slovenistike in primerjalne književnosti, ki se vedno znova in znova išče ter spoznava v nerimanih verzih, ki ji občasno uidejo izpod prstov. Navdušuje se zlasti nad sodobno slovensko poezijo, ki jo po navadi prebira na mestnem avtobusu, in nogometom, s katerim zapolni preostali del dneva. Živi v okolici Ljubljane, a se ji vse bolj dozdeva, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pomislim

    Milan Novak

    Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji

  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?