* * *

Iščem malenkostne oprimke, da mi nikoli več
ne bi bilo treba vzgajati dvomov. Prehitro se
navežem na stvari, ki nimajo nobene vrednosti.
Recimo na polomljene dežnike in reklamne
letake v čakalnicah. Ljudje smo čedalje več
pripravljeni tvegati na račun drugih. Se zanašati
na intuicijo in v neznančevem pozdravu iskati
simptome psihopatije. Takšni, kot smo, imamo
vso potrebno svobodo, da se uničujemo. Nekoč
sem se po čistem naključju znašla v lokalu, kjer
mi je natakar povedal svojo življenjsko zgodbo,
še preden se mi je predstavil. Želim si, da bi
ljudje poslušali toliko, kot govorijo. Počasi
začenjam razumeti, kako delujem. Mrtva srna
ob robu ceste me ne bo pripravila do nenadnih
vzdihov, medtem ko bi se zaradi nekaterih
banalij lahko raztrgala na pol. Včasih se zalotim,
da razmišljam o tem, koliko menstruacij se v sobi
razliva po spodnjem perilu. Koliko ljudi zatrjuje,
da ne verjame v boga in koliko od teh ljudi ga v
kriznih trenutkih vseeno nagovarja. Koliko ljudi
si diha v grla, se žveči po jezikih, se prebada s
pogledi. Iščem vzroke, zakaj ne bi dvomila v to,
kar mi je povedal natakar. Da škripajoče postelje
o srečnih ljudeh povejo več kot njihovi nasmehi.