Dvigovalec uteži

Čudovito neuporabna, krotka
moč je v njegovem ogromnem
telesu, ki ga objame slabost
vsakič, ko se skloni

in dvigne svojo težko, utrujeno
glavo 2200-kilogramske živali z odrezanim
rogom, 417 metrov WTC-ja, da bi segal
do neba, neveden, da nad atmosfero
našega planeta tečejo druge zakonitosti vesolja.

Pesnik ždi med kitajskim porcelanom in se trudi,
da ne poči, brez vpogleda v njegov prihodnji zven.
In ta zvok – valovanje, ki se nekje sreča s svetlobo,
je tisto, kar se nas dotakne,

je odsev z mikrodelcev bronaste kreme,
zglajene čez zaobljene, skrbno oblikovane
površine projekta, ki se imenuje njegovo telo.
Zdaj končno sestavljeno, postavljeno

na ogled pod žarometi,

prebožano, prebičano pod lovkami,
pod iglicami množice oči – in prav vse jih čuti
na vsakem delčku svoje bleščeče kože.

V Pattayi med obljubljenimi
lepoticami, ki ga na cesti obstopijo
kot jetija, ki mu segajo do pasu
in se dotikajo njegovih
ramen, lakti, prsi,

uide v senco domačega in prijetnega,
v telovadnico, ki ga spomni na njegove začetke.
Golo železo, obrabljeni usnjeni pasovi,
stari trenažerji po kotih,

povsod po svetu ista moška pripadnost
pod brnečimi napravami, ki hladijo
njihove boleče sklepe in pot,
ki jim teče čez široke hrbte.

Nenadoma stoji pod svojo staro, zbledelo
fotografijo iz San Diega, 2003,
povečano na boleča dva kvadratna
metra. Modre oči moškega na njej
so sprane v sivo. Fantje ga obstopijo
in se kopajo v valovanju zraka okrog
njega, v njegovem utrujenem pogledu,
v njegovem vdanem, ravna cesta
mirnem nasmešku.

Dvakrat na dan
ista rutina

štirje seti
osem ponovitev
do odpovedi

raztezanje
metabolični stres
otekanje celic

šestkrat na dan
piščanec in riž
(dela v tovarni
perutnine)

ko manjša obroke
ponoči ne spi
zaradi lakote

tri dni v tednu
čaka pred šolo

njegov fant
malo ponosno
malo v strahu
hodi v njegovi senci

Edini spomin,
ki ga imam na svoje dekle,

je veliko ogledalo,
pred katerim stojiva,

ko do visokega sijaja
krtači mojo dlako
tekmovalnega konja.

Vsak dan ob šestih zjutraj
stopim med uteži,
tudi prvi dan v letu.

Na mrzlem železu
hladim svoj ogenj.
V vsakem zaporedju
izmučim telo do konca.
Po zadnji ponovitvi
se mišice tresejo.

Ob šestih zjutraj
sem najbolj jaz.
Miren, osredotočen,
sam proti svetu.

Pripravljen,
da si stopim
na vrat, dokler
žile ne izstopijo.