Dva

Tjaša Škorjanc

*

že meseci so, kar so se vloge obrnile.
v drevesih apni nekakšno krožno životarjenje,
postala sem ti, tvoje gosto telo.
steklene kolibe, ob katere se zleknem.
še spolovilo sonca je spremenilo formo.
le še kroženje izpuljenih srebrnih žic nad mano.
le beton in aluminij in skrb. nekoč si me gledal in ljubil,
ljubil in gledal.
lepil svoje marmorne dlani v moj trebuh.
hodil z mano domov.
v poletnih večerih, kjer posnemava
zatekajoče kroženje planetov,
zamaknjena kot pod trdimi šibrovkami,
si še znal prepogniti zrak. in bilo mi je vseeno.
najlepši je vselej začetek, slečen vsakršne težnosti.
podoben je otroku, ki mu je še dovoljeno spati neobrezan.
zlekne se v rjuho z umazanim telesom,
pa še zmerom tako diši.
nevzdržno dišanje po čistem, po potoniki.
mogočno, veliko dišanje.

* *

tvoja usta so najlepša.
mokre krvave pomaranče s hitrostjo morij.
zleknem se z njimi in bolščim vanje
kot v rumeno pripeko,
ki pride naenkrat, v nenadni sapi nekje sredi julija,
in je ne slutim.
preden mi vzame telo v svoje telo,
je sleherni krak kože zamaščen kot vrela tekočina,
ki mi jo potiskaš v prsi.
toliko toplote rumenjakov,
da ne verjamem več, da si resničen.
vrelišče je povsem blizu. nastavljava mu polotoke nog,
in jaz te ljubim.
tiščim se obte. tvoje noge so čistejše od najlona.
v veliki polti, s katero se lušči brezhibni beton,
zlagam svoja revna stopala ob tvoja
in te šivam nase.

* * *

oče mi je vedno pravil, da je šibkost predstopnja smrti.
postopna jetika se polašča telesa,
v tvojih prihodih in odhodih utripanje čudnih človeških sršenov.
zdaj je vse drugače, ne imenujem te gozd.
veliko preveč objestnosti si mi izpulil s hrbta,
in privezal v rjave ptiče nad svojimi šarenicami.
jem z njimi, diham jih in vzgajam,
pa me še vedno tu in tam ugriznejo v bok s presekanim kljunom.
postal si nevarnost.
grobi beli bivol je tvoj trup. poseduje bes. rjavi konj je tvoje lasišče.
v hrupu poganskih hord
slišim tvoja gladka bela stopala ure vnaprej.
stoletja čakanja,
hranjenja po urnikih, nemira, preden se ožgana srebrna žica v oknu
umakne s sten
in pride razraščen mulj, temen in težek.
noč. najina ura.
klatež je. posluša kislost strupa,
ki jo stiskava iz krivih žrel,
kadar sva skupaj.
fotografira najino sloko meso. prepire. vzame opečnato notranjost mlečnih teles,

* * * *

in postaneva sepijski delti,
skoraj razčesani, kot sveža prst.
poljub.
a vendarle oba veva, da sva bolj negibnost.
včasih kaj ne zmore zares prebaviti časa.

O avtorju. Rodila se je v Rogaški Slatini. Študira mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Rad ima Devendro Banharta in mestne avtobuse. 

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Po vsem

    Primož Čučnik

    Ali se v senci blažjega vnetja sečil ne moreš
    potuhniti, ker kaj je ta senčica, ki jo mečejo
    pravi gozd ali lažne aplikacije.

  • Iz tega je nastala huda šlamastika

    Aljaž Krivec

    kolikokrat točno se morajo obrniti v postelji
    in kolikokrat obregniti ob naključnost
    da jih res iskreno strese

  • Vaša umirajoča psica

    Marcello Potocco

    Pridi in odgrni zavese – naredi iz njih kaj,
    česar nisi še nikoli videla. Naj ne ostane nič,
    razen njihove niti: njihove dolge in tanke niti.