Beseda na sejmu

Kaja Teržan

Pet stolov, pet mladih pesnikov.
V čem se razlikujemo od krav ali konjev?
Ne kažemo zob niti mišic,
pa se vseeno zdi, da bi se morali vsaj:
lesketati. Ali ritmično nizati črke, abecedo.
Vse je v akciji, nič ni aktualno, sodobnost
počiva v senci Vesoljcev, ki govorijo več
jezikov hkrati – ne, ker bi se jih učili od rojstva:
oni bivajo v njih.
Dva nočna ptiča na električnem kablu
si vse to zapominjata,
zaradi nekakšne uvidevnosti do človeškega
časa. Kameleon posluša in tipa z očmi in
utripa mu kri – prav tam: kot nejevoljna
prodajalka kruha hlepeče išče izhod iz svoje
izvolite – prosim situacije. Pritožuješ se,
zaradi opravljanja in blatenja tvojega imena,
medtem ko je hrbet edino, kar nam kažeš.
Odpri, razrahljaj, bodi črv, če hočeš, hrošč
ali mravlja, bodi majhen in se namnoži, da boš
doživel več in bližje zemlji (Zemlji).
Nekoč sem nekaj storila, kar me je močno
zaznamovalo. Vprašala si me, če mi je (bilo)
kdaj žal. Ja in ne in ne in ja in ja in ne in ne
in ja in tako nepreklicno do konca! Danes
imam izkušnjo in ne malo polomljenih kosti.
Če bi se odločila drugače, bi si verjela, da sem
kakorkoli pomembna in izgubila vse, kar sem:
lesket: odboj svetlobe.

O avtorju. Kaja Teržan (1986) je zgodnje otroštvo preživela v Škofji Loki in predmestju Stockholma. Da imajo kraji poseben pomen, je spoznala skozi izkušnjo plesnega prostora, kjer je telo bolj ali manj avtonomno in lahko svobodno razmišlja. Tudi študij umetnostne zgodovine in sociologije je kot podrejen tej izkušnji kmalu poniknil med nepomembne izseke osebne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami