Apoteoza zapovedanih IV.

Matej Krajnc

Dante porabi vse impulze. Priti
skoz pekel, vice in nebesa, ali
obratno, samo s predplačniško
kartico, ni enostavna reč. Dante
poskusi. Ne gre, že v prvih desetih
minutah mu zmanjkuje signala in
tudi dobropis se vedno hitreje
prazni. Vzemimo pekel za izhodiščno
točko. Vergil pogrkuje in vesla
prepočasi za tolikšno pesniško
eminenco. Kaj naj sploh pričakuje?
Odtrgane ude? Jok, stok in škripanje
z že vnaprej odrejenimi deli telesa?
Nekdo trka na tvoja vrata, grešnik,
odpri in morda pica tokrat ne bo
zamujala. Dante vse to zapisuje. Za
vratom ima romarja, ki je hkrati
turist in novinar. Piše reportažo za
spletni portal, rumen ali ne, to
zdaj ni pomembno. Nekaj iz torbe
mu odjemlje grehe sveta in Danteja
to živcira, pesnitev si je zamislil
drugače. Morbidneje. Novinar mu
ukaže: izbral bom pesniško obliko
in potem se dokaži, če si tako dober,
kot pravijo. Dante je že čisto brez
signala, čoln se nagiba, novinar pade
iz njega in požrejo ga peklenski naklepi,
ki neradi delajo nadure. Izza vogla
Dante zasliši umirjeno petje. Loretta
Lynn? Podvomi. Céline Dion? Ne, ona
je še na čezoceanki. Lars Ulrich? On
bi to počel glasneje. Dante se začudi,
ko glas umolkne. Pekel ni več tisto,
kar je svojčas bil. Vsaj pri petju so mi
šle kocine pokonci, pomisli.

Zapisali so, da je bilo jutro brez oblačka.
To je zagotovo pomemben podatek.

Glej, Alighieri, dovolj imam tvojih
vprašanj. Pristal bom tamle pri
tistelem stalaktitu, pa se pogovôri
s Finžgarjem in se odločita, kdo bo
kaj počel. Omizje odpade, ker je
čoln že sam po sebi trhel. Vsa
ta bruna so gnila, vodnjak pa ni
dovolj širok, da bi pogoltnil vse
tvoje pripombe. Zapiši jih pod črto,
nauči se akademskega razmišljanja,
ne glej vendar ves čas na črtice za
signal, nič ne bo. Če bi tu spod
delali telefoni, misliš da ne bi vsi
rezidenti klicali za milost na vrhnji
svet? Milijonski posli se tu sklepajo
iz takihle čolnov, analogno … res,
da so malce bolj podkurjeni, ampak
hej, ti si mojster, boš že znal napisati.
A Dante vse močneje udarja po
telefonu. Ne more se sprijazniti,
da ni več digitalni pesnik.

O avtorju. Matej Krajnc (1975), komparativist, pisec, kantavtor. Poleg svojih avtorskih zadev piše tudi literarne in glasbene recenzije, prevaja čudne in manj čudne pesnike in brenkače, ukvarja se z verzološkimi zadevami, zgodovino popularne glasbe, zgodovino satire, skuša pa nekako spravljati v red tudi lastno zgodovino, kar mu uspeva bolj ali manj dobro, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami