Apoteoza zapovedanih III.

Matej Krajnc

Zagledam prst, ki ga bog moli na
tisti slavni umetnini. Pri SNL so
ugotavljali, da so vsi spolni organi
na teh slikah naslikani zelo skopo,
kot bi bili tisti fantje figo vredni.
Premoženje se je štelo po moči vere.
Če si bil Job, nisi imel ničesar, pri
živem telesu si gnil, a o tvojem
spolnem organu se ni govorilo. To
je bil aksiom. Turistom se zdi to
morda smešno, Sidrahu pa ni bilo,
ko so ga sunili v peč in je izgubil vse
upanje, da bi kdaj prišel na tako
sliko. Sicer je preživel, a kaj ti to
pomaga. Škoda je bila storjena in
tega niti radijske oddaje ne morejo
izničiti.

Turist vstopi v sakralni prostor. Ura
je ravno pravšnja. Turist je hkrati
tudi romar, le da ima več denarja.
Šteje kovance, bo kaj oddrobil?
Zagleda se v velik molitvenik. Kaj pa,
če je notri tudi himna iz otroštva?
Zunaj se ulije dež, turist pa tuhta o
neubranih glasovih starih gospa in
o očenaših, ki padajo zgolj iz navade.
Potem pride diakon, vpraša turista:
boste kupili knjigo o zgodovini tega
prostora? Pod roko vam jo dam za
majhen denar. Odstre plašč in pod
njim ima vse vrste zgodovinskih
monografij. Redke stvari, za katere
bi zbiralci tudi ubijali. Pa te imam,
Stapleton!, se zasliši od zadaj in
diakon pade mrtev na tla. Turist
zbeži. Atentator začne igrati na
orgle staro himno Nearer My God
To Thee. Kdo ve, če to velja
za diakona!

Trg je prazen. Dušilca seveda nihče
ni mogel slišati, še manj švista
noža, nunčake ali podobnega
vsakdanjega orožja. Tudi orgle bolj
tiho donijo, mimoidoči pa
pomislijo: organist spet vadi
za nedeljo. Nasmehnejo se,
ker so krajani, poznajo razmere,
medtem ko so turisti, bodisi
romarji ali pa ne, v nekolikanj
težjem položaju: ne poznajo
terena. Jessica Fletcher sicer
pride v sakralni prostor, a stopi
neposredno v spovednico,
trupla ne opazi in v naslednji
epizodi dogodka ne obravnava.
Še manj Freddie Mercury, ki
sicer trdi, da je ubil moža in
to celo razlaga mami. Mama ga
prijavi in ploščo prodajo v
vrtoglavi nakladi. Bog pa še vedno
moli prst. Zvok dežja je kot
kihanje. »K zdravniku bo treba,
sumljivo kašljate!« Hvala za skrb,
a razpolagam z gotovino. To je
za zdaj dovolj.

O avtorju. Matej Krajnc (1975), komparativist, pisec, kantavtor. Poleg svojih avtorskih zadev piše tudi literarne in glasbene recenzije, prevaja čudne in manj čudne pesnike in brenkače, ukvarja se z verzološkimi zadevami, zgodovino popularne glasbe, zgodovino satire, skuša pa nekako spravljati v red tudi lastno zgodovino, kar mu uspeva bolj ali manj dobro, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Z/S

    Tjaša Škorjanc

    množenje mojih open je stvar rododendronov

  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.