Nu, pa smu prjišli nikam dauč, ku ni signala

Amadej Kraljevič

majem se od točke do točke
nekje vmes počivam
na liniji nepregledanega pregleda pregorevam
z navadno tenčičarico ovito okoli svojih zob
valovne dolžine postavljenih količkov
tu nimajo svoje ozemljitve
mastim cevovode z novimi kračami
ki jih nabiram
po neonskih ulicah
hiltijski tresljaj mi navibrira kosti
nikoli glodane
hrustanca ni bilo
to mlakovje govorov ni v mojem peskovniku pomnjenja
vsak health potion popit
regenerira mano
da lahko pošiljam vrane iz znojnic
direktno v gubanje vagabundov
s prelamljanjem
lovim krakena po avtocesti
in infrastruktura letnega rjavenja
ki se ohranja
za ohranjanje ohranjanja
beton ni več zmožen odrezati peska iz vode
v mlaki še nestrjenega betona
ki nikoli ne bo
beton in ni zmožen betoniranja
in katera podoba naj bi vzbudila afekt
visceralne postavitve prelaščam z vokalom vode
ki grglja po bobenčku

O avtorju. Amadej Kraljevič je rojen leta 1995 v Mariboru. Bivši nogometaš pri NK Celje. Trenutno študira na dodiplomskem programu sociologije kulture. Nekatere njegove pesmi so bile objavljene pri reviji IDIOT. Občasno se pojavi na Mladih rimah, Beograjskem Totalno Arghu in drugje. Večino časa mapira razne točke in sproti ob njih brbunka.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami