Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

Ivana Komel

Včasih svet obstoji ob nekem čustvu,
ki vedno znova ustvarja galaksije in

mlečne poti do srca. Kot injekcija
odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje

in ujame odsev sonca in naju – v
nekem drugem času in prostoru.

V občutku trde zemlje pod nožnimi
prsti in zagozdenim kamnom pod

palcem. Ne kamnom spotike, a še
vedno kamnom, ki je povzročil

napihnjen in bahav žulj, kasneje
spremenjen v trdo rumeno kožo,

ki ni nikoli izginila … kot tista rumena
pomlad. V občutku vetra, ki je dvigal

krila mladostnih spominov, drsel po
razgaljeni koži in zapuščal majhne

vojake strumno našpičene kot ježeve
bodice. Sonce jih je kasneje ogrelo v

razžarjene sredice, v krvavo rdeče
poletje, ki je zapustilo polje

zlomljenih sabelj. Četudi so bile
voščene s čebeljim voskom, so ostale

tope in rjaste. Nikoli več sposobne
zarezati dovolj globoko. Izgubljene

in zavite v pernato lahke tančice so
leta čakale na tisto jesen, ko sem

videla svoj odsev v tebi. Ali pa si ti
videl svojega v meni? In sva ju

gledala, kako valovita v zraku kot
sežgan papir ob kuhinjskem ognju.

Sivo-črn in tako drobljiv se je z
vsako sekundo, z vsakim vdihom

bližal tisti blazni pošasti trde bele
zime. In ko je padel, je svet obstal.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Moč navade (na prestonski obvoznici)

    Robin Parmar

    Moje misli, alohtone, napljavljene s tokom vsakdana, zdrobljene od proda in raznesene čez cestna korita, sprane vsakršne izvirnosti, se združujejo v običajne oblike. V okljukih … →