Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

Včasih svet obstoji ob nekem čustvu,
ki vedno znova ustvarja galaksije in

mlečne poti do srca. Kot injekcija
odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje

in ujame odsev sonca in naju – v
nekem drugem času in prostoru.

V občutku trde zemlje pod nožnimi
prsti in zagozdenim kamnom pod

palcem. Ne kamnom spotike, a še
vedno kamnom, ki je povzročil

napihnjen in bahav žulj, kasneje
spremenjen v trdo rumeno kožo,

ki ni nikoli izginila … kot tista rumena
pomlad. V občutku vetra, ki je dvigal

krila mladostnih spominov, drsel po
razgaljeni koži in zapuščal majhne

vojake strumno našpičene kot ježeve
bodice. Sonce jih je kasneje ogrelo v

razžarjene sredice, v krvavo rdeče
poletje, ki je zapustilo polje

zlomljenih sabelj. Četudi so bile
voščene s čebeljim voskom, so ostale

tope in rjaste. Nikoli več sposobne
zarezati dovolj globoko. Izgubljene

in zavite v pernato lahke tančice so
leta čakale na tisto jesen, ko sem

videla svoj odsev v tebi. Ali pa si ti
videl svojega v meni? In sva ju

gledala, kako valovita v zraku kot
sežgan papir ob kuhinjskem ognju.

Sivo-črn in tako drobljiv se je z
vsako sekundo, z vsakim vdihom

bližal tisti blazni pošasti trde bele
zime. In ko je padel, je svet obstal.