Brezčasje

Danica Križanič Müller

Po večernih cestah
se luči kotalijo pospešeno,
kot čas, ki še vidno preostaja.

Pridi k meni, je rekel svet,
ko se je sklonil v okno s pomladnim smehljajem,

stegnil karminaste strehe v nebo,
beli trikotniki zidov pa so nežno
legali na hribe v daljavi.

Vetrovni objem jih je zamajal kot gugalnice,

dvorišča so se zasmejala
in zrak je spiralasto rasel do dreves,
dokler krošnje niso zacvetele.

Ne upam si dvigniti pogleda,

samo njegovega glasu sem se želela dotakniti,
ko je sedel ob oknu in pel.
Ni bilo časa, videla sem.

O avtorju. Rojena v Mariboru, trenutno živi v Slovenski Bistrici, pesnica in profesorica. Študij slovenščine in angleščine je končala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, večino časa poučevala na II. gimnaziji Maribor, kjer še vedno vodi literarno delavnico in ureja gimnazijske literarne zbornike. Izdala je tri pesniške zbirke: Topli skriti veter (1991), Doseganje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Stopiti v natančen odmerek bolečine

    Franca Mancinelli

    Ni vse v pripravi kovčka. Treba je spakirati sebe, se dobro obleči.

  • Cmurek VI

    Uroš Prah

    neobvladljivost / lastnega popoldneva / nad silo reke / vztrajna vzdržnost / razočaranja / ta nenehna pretočnost

  • Stanovanje samske ženske

    Liu Zakrajšek

    Od tukaj vidim čisto majhen kos neba.

Izdelava: Pika vejica