Brezčasje

Danica Križanič Müller

Po večernih cestah
se luči kotalijo pospešeno,
kot čas, ki še vidno preostaja.

Pridi k meni, je rekel svet,
ko se je sklonil v okno s pomladnim smehljajem,

stegnil karminaste strehe v nebo,
beli trikotniki zidov pa so nežno
legali na hribe v daljavi.

Vetrovni objem jih je zamajal kot gugalnice,

dvorišča so se zasmejala
in zrak je spiralasto rasel do dreves,
dokler krošnje niso zacvetele.

Ne upam si dvigniti pogleda,

samo njegovega glasu sem se želela dotakniti,
ko je sedel ob oknu in pel.
Ni bilo časa, videla sem.

O avtorju. Rojena v Mariboru, trenutno živi v Slovenski Bistrici, pesnica in profesorica. Študij slovenščine in angleščine je končala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, večino časa poučevala na II. gimnaziji Maribor, kjer še vedno vodi literarno delavnico in ureja gimnazijske literarne zbornike. Izdala je tri pesniške zbirke: Topli skriti veter (1991), Doseganje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj se derem

    Lenart Sušnik

    derem se na deda / ki še vedno spi / čeprav svet gori, gori / gori / gori

  • Teža

    Špela Setničar

    Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

  • Kresna noč

    Jennifer Clement

    Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

Izdelava: Pika vejica