Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo.

Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.

Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonih ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja.

Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.

Pod mirno površino pri Modianu nekaj brbota. Nasprotje med površinsko, slogovno treznostjo in tistim, kar je spodaj – in tam ni nič drugega kot brbotajoči kaos – med branjem romana Da se ne izgubiš tu okrog vzbuja skorajda fizično slabost.

Čudni telefonski klic, zaradi katerega pravzaprav obstaja zgodba, sicer sprejme, samemu sebi pa precej hitro prizna tudi, da zato še ni Humphrey Bogart. Bogart ni imel travm. Bogart ni nikoli imel travm.

Hana Gonen ni pozabila ničesar. Ne tega, kaj je imel navado reči njen oče, ne otroških iger s sosedoma, arabskima dvojčkoma, ne prvega srečanja z možem Mihaelom nekega zimskega dne v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Jeruzalemu. Pozabiti pomeni umreti, Hana pa noče umreti. Izraelski pisatelj Amos Oz ji v romanu zato prepričljivo prepusti besedo, da lahko s časovne distance z neizprosno natančnostjo izriše neusklajeni odnos mladega zakonskega para, tegob družinskega življenja, zaznamovanega s prenagljeno nosečnostjo, pa tudi tesnobnost Jeruzalema in Izraela v času številnihPreberi