Babačić je za svojo zbirko nekaj več kot tridesetih kolumn in daljših priložnostnih, časopisno objavljenih besedil prejel letošnjo Rožančevo nagrado za esejistiko, pri čemer se z vzorom, ki je dal nagradi ime, parkrat tudi neženirano spogleduje.

Nujno je pripoznati, da bi bilo nagrade, ki bi imele jasno izdelane metodološke aparate, mnogo laže objektivno presojati, saj bi vsaj vedeli, v okviru česa se pogovarjamo in na kaj naj polagamo svoj fokus.

Začenjam tehnično. Zakaj? Ker je esej najbolj matematična med literarnimi zvrstmi? Ker je tako malo literaren, da je že kar polliteraren? Neredko se celo pripeti, da malo prestopi čez polovičko, a vseeno na neki način ohranja duha literarnosti. Verjetno bi ga lahko imenovali tudi polznanstven in opazovali iz te smeri, kako prestopa preveč na polje literarnega. In ravno ta širina eseja je v letošnjem izboru žirije za nagrado Marjana Rožanca močno prisotna. Matematični račun iz naslova nam pripoveduje zgodbo eliminacijskega postopka. Žirija je sporočila, daPreberi

Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva izstopila, pa niti ne vem, če imam sploh pravico do besede),

torej, spoštovani in spoštovane,Preberi