To bi bila kar zmaga: če bi nas ta epidemija spomnila, da nam ni treba vsak vikend pit kave s kulisami druge prestolnice za sabo ali stalno rast in se razcvetat, da bi bili vredni lajfa.

Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.

Ekološka pridelava, samooskrba, homeopatska zdravila in alternativna medicina – kako globoko je človeško telo v resnici onesnaženo in kako zdrav je lahko človek, ki je prepričan, da vse to potrebuje?

Poskus literature, da bi se umestila v supermarket – periferno mestno jedro – točno tja, kamor se je poskusila umestiti dober mesec nazaj ob Dnevu poezije, na trg, je propadel, še preden se je zares začel.

V ponedeljek, 18. januarja, sem kot gostja sodelovala na dogodku Literarni večer o literarnih večerih iz serije Knjižno kazalo, ki jo organizirata Maja Šučur in Mojca Pišek. Naključni obiskovalec, dijak četrtega letnika gimnazije (ali sorodnega programa), je na vprašanje o vprašanjih na literarnih večerih pripomnil, da po njegovem mnenju literarni večeri ne nastajajo dovolj »za publiko«. Da je že v redu, če obstaja (nekje, nad oblaki, predvidoma) nekakšen teoretski, analitični diskurz o literaturi. (Bojda je to celo potrebno.) Ampak. Prosim lepo. Nikar analitičnih, teoretskih literarnih večerov. Pa še v javnem prostoru. Kam pa pridemo?Preberi