Po 28 letih sem drugič obiskala mesto, ki ga obdajajo in zapolnjujejo stolpiči, vrtovi, cerkve, kapele, pubi in taverne, skozenj pa umirjeno teče reka Isis. Vsak stolpič, vsaka kapela in tudi kakšen pub je največkrat v lasti enega od skupno 38 kolidžev, ki so del Univerze v Oxfordu. Zdi se mi, da se tamkajšnje življenje ne more odločiti, ali je globoko v tradiciji preteklih stoletij ali pa je popolnoma prilagojeno sodobnosti.

Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

Špasna dežela, tale Namibija. Divji zahod neke sorte, igrišče južnoafričanov, ki se podijo po neskončnih ravnih cestah sto petdeset na uro v poltovornjakih.

Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama.

Na Kitajsko se ne moreš podati neobremenjen in se prepustiti, da boš kot nepopisan list vpijal vse prvine dotlej neznane ti kulture. Še preden se letalo dotakne tal pekinškega letališča, se ti podobe in prizori, ki ti podivjano poplesavajo v glavi, povsem pomešajo.

Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.

Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.

V košček Balearov sem kot dolgolasa nakodrana najstnica namakala telo, medtem ko sem razmišljala o fantih, ki so vztrajno zvonili na domačih vratih v Sloveniji in me vabili ven. Bila sem zadržana, tudi v razmišljanju, a vendar me je španski zrak odpiral. Poletje je bilo vroče, jedli smo hrustljave, sočne olive, pili kokakolo in se do večerje basali še s čokolado in sladkimi ocvrtki, ki so jih prodajali na plaži v Mallorci. To je bil moj prvi stik s Španijo. Potem več kot dvajset let zatišja. Preberi