Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je prišlo tako daleč, da ob njej v kratkem verjetno ne bomo več niti trznili (če se nam to sploh še dogaja).Preberi

S Prangerjem sva svoje ljubezensko razmerje na majavih temeljih zagnala leta 2012, potem pa se nekoliko travmatizirana drug drugega še dve leti izogibala. Takrat devet let star festival je pomenil mojo kritiško iniciacijo na literarno sceno in ne vidim potrebe po tem, da bi se nekoliko licemersko širokoustila, da sem se v vmesnem času povsem uspešno izolirala od nje krasot, grdot in posameznih državljanov, ki so tačas prerasli v ljube bližnjike, s katerimi se danes še najmanj pogovarjam o knjigah. Leta 2012 sem se,Preberi

Preden sem moral za namene tega članka zjutraj na sejem, sem najprej prebral časopis – pri čemer je »prebral« bolj ali manj evfemizem za hitro kroženje po naslovih – in potem šel na internet. Pretveza, pod katero to ponavadi storim v prvi uri svojega budnega življenja, je skoraj vselej enaka – preveriti elektronsko pošto in še nekaj ›nujnosti‹ – in praktično nikoli mi ne uspe narediti samo tega. Skoraj vedno zaokrožim še po izbranem venčku strani, sicer čisto uglednih (manj ugledne bom zamolčal), a tudi po njih bolj ali manj listam oziroma koleščkamPreberi

Zadnjič sem malo sanjarila.

Predstavljala sem si, da bi na prijazno, a odločno in jasno strukturirano opozorilo skupine pesnic in pesnikov na šovinizem v izjavi člana komisije za Jenkovo nagrado in predsednika DSP, prejeli tak njegov odgovor: »Čeprav sem bil nad pismom in njegovo silovitostjo presenečen, saj sem hotel ravno nasprotno, pesnice pohvaliti, sem hvaležen za opozorilo. Glavna značilnost predsodkov je ravno v tem, da so za nosilca nevidni, neobstoječi; o njihovem stališču in argumentih bom temeljito premislil.«Preberi

Bilo je še precej na začetku moje literarnokritiške kariere, ko sem bil po prvih opaženih revijalnih objavah povabljen k sodelovanju pri enem še danes živečih slovenskih dnevnih časopisov. Kmalu po potešitvi začetnega vznemirjenja, ki je spremljalo mojo debitantsko visokonakladno pojavitev, me je zalil hladen tuš. Kaj tuš, bilo je kar vedro hladne vode, le da z vrvico, ki ga je sprožila, nisem upravljal sam, ampak tehnična redakcija štajerskega medijskega ponosa. V mojem tekstu so namrečPreberi