Samo besedi sva drug za drugega. Tišina, ki se razpira. Črnilo, pomešano s krvjo in krastami starih ran. Nekaj angelskega. Zdi se mi, da ti je sij zdrsnil pod kožo. Mene je en sam črn biser. Školjka je zaprta in tvoja koža sklenjena. Iščem vhod. Čakaš. Je to trenutek, ko se vse odpira? Naj bo neopazno in tiho, kot takrat, ko nekdo vrata po pomoti pusti priprta.

Bilo je nekakšno vnetje. Ampak v takih obdobjih se počutim živo. Ker sem vsrkana v sedanjost. Ali pa v obsesije, saj ne vem. Izgubim orientacijo. Ničesar več ne načrtujem. Morda celo ničesar ne pogrešam. Kot kadar potuješ brez vnaprej določene poti, brez obveznosti, brez prihodnosti. In ne veš, kje boš spala; ob kom se boš zbudila.