Če voziš pijan, boš slej ko prej nabasal na nekaj slabega.

Roman Stena (Die Wand) je izšel leta 1963, ko so poetiko časa določale hladna vojna, blokovska delitev in anksiozno pričakovanje dokončnega jedrskega poka. In Stena se tako nekako tudi prične. V odročno alpsko dolino na oddih k bratrancu v lovsko kočo prispe neimenovana prvoosebna junakinja (roman je njen dnevniški zapis). Zakaj potrebuje oddih, ne izvemo, lahko pa slutimo, da potrebuje odmik od vsakdana: moža, otrok, rutinskih opravil, še najbolj pa (kot se izkaže kasneje) odPreberi

I

Duh časa v želji po ohranjanju nedoločnosti pravilom ni najbolj naklonjen, češ da najedajo svobodo in ustvarjanju odrekajo ustvarjalnost. Na takšno nedoločnost – ali zgolj neodločenost? – v poeziji vedno znova opozarjajo tisti primeri, pri katerih je težko upravičiti sodbo, da gre kljub vsemu za premišljeni in oblikovani način sporočanja, ki kljub navidezni odsotnosti pravil ne more biti podvrženo poljubnosti. Toga pravila normativnih poetik, s katerimi bi si lahko pomagali tako pri pisanju kot pri branju in sPreberi