Okopavanje krompirja kot ideološki akt

Roman Stena (Die Wand) je izšel leta 1963, ko so poetiko časa določale hladna vojna, blokovska delitev in anksiozno pričakovanje dokončnega jedrskega poka. In Stena se tako nekako tudi prične. V odročno alpsko dolino na oddih k bratrancu v lovsko kočo prispe neimenovana prvoosebna junakinja (roman je njen dnevniški zapis). Zakaj potrebuje oddih, ne izvemo, lahko pa slutimo, da potrebuje odmik od vsakdana: moža, otrok, rutinskih opravil, še najbolj pa (kot se izkaže kasneje) od sebe, od tistega dela jaza, ki je popolnoma prevladal in ki ji ni všeč. Od v rutino popolnoma pogreznjene ženske (usoda bi bila mogoče premočna beseda). Prvo noč v koči ostane sama. Bratranec in njegova žena odideta v bližnjo vaško gostilno in njun obisk se zavleče dolgo v noč. In takrat, v tej noči, se zgodi. Odročno dolino od preostalega sveta odreže nevidna prozorna stena. Brez apokaliptičnih znamenj in mimo vseh v teoriji preigranih scenarijev začetka tretje svetovne vojne. Stena je zjutraj tu in odreže dolino od preostalega sveta. Ni jasno, produkt katerega sovražnika je, če sploh katerega. Je skrivno, napredno orožje ali le stranski produkt totalnega napada? Eksperiment? Naša junakinja, recimo ji M., nekaj časa še goji upanje o prihodu reševalnih ekip. Nekaj časa pričakuje prihod zmagovalcev. A niti ne tako globoko v sebi ve, da ne bo ne prvih ne drugih, da je to to. Da je tostran stene ostala najverjetneje sama. Z opazovanjem kmetij, ki so v dosegu njenega vida in daljnogleda, se mora soočiti s še hujšo resnico: onstran stene ni preživelih, vsi so okameneli v trenutku, ko je neslišno udarila stena. Pravzaprav ima srečo, da je najverjetneje edino preživelo človeško bitje daleč naokoli, če že ne na svetu. V njenem primeru ima sreča pač slab smisel za humor.

Sledi evidenca stanja. Ker je bil njen bratranec otrok svojega časa, je lovsko kočo dodobra založil z zdravili, konzervirano hrano in pijačo, petrolejem, vžigalicami, strelivom, orodjem in ostalim, kar omogoča fizično preživetje v divjini. Kaj pa duševno preživetje in z njim povezani simbolni in imaginarni svetovi, katerim ljudje ne moremo uiti, vsaj če želimo dušo ohraniti kolikor toliko zdravo? Tu ima M. spet srečo (tokrat brez ironičnega nasmeška). Z njo v koči ostane bratrančev lovski pes Ris, s katerim najprej nima najboljšega stika, a kmalu postaneta neločljiva prijatelja. Pridružita se jima tudi izgubljena krava Bella in mačka (ki ostane brez imena). Kasneje del preživele skupnosti postanejo še bikec Bik (Bella je bila namreč breja) in Tiger ter Perla (oba produkt ljubezni neimenovane mačke in neznanega divjega mačkona iz gozda) ter vsako jutro ob isti uri bela vrana, ki jo je zavrgla lastna jata črnih vran.

Čeprav gre M. skozi vse stopnje, v katere človek zapade ob soočenju s hudimi pretresi in tragedijami, začenši z zanikanjem, se ji precej hitro vključi preživetveni instinkt: iz mestne gospodinje se kljub pomanjkanju praktičnega znanja preobrazi v nabiralko, lovko, poljedelko in živinorejko. Počasi z nje in iz nje odpadajo in se topijo vsi nanosi sodobnega sveta: od fizičnega videza, ki ga izklešeta trdo delo in alpsko vreme (kmalu se v ogledalu ne prepozna več), do koordinacij mentalne slike, ki jo ima o sebi in svojih družbenih vlogah ter svetu. Podobe in obrazi prejšnjega življenja prično bledeti (čeprav sta hčerki že odrasli, si ju najlaže prikliče v spomin kot petletni deklici). Spozna, da ji pehanje, iskanje in najdevanje smisla v stvareh in množici opravil niso zapolnili luknje pričakovanj in želja. In tako naprej, spisek inventure njenega prejšnjega življena vsebuje še kar nekaj postavk. A ob tem ne čuti niti pretiranega obžalovanja niti pretiranega olajšanja. Njeno bivanje tostran stene ni astralno potovanje v notranji jaz, ni vrnitev k naravnemu človeku, ni moralno očiščenje s civilizacijskimi navlakami zasvinjanega sebstva. Vsaj ne v smislu načrtnega izvrševanja točno določenega števila korakov učbeniške osebne rasti. Vse spremembe, levitve, ki se ji dogodijo (in ki bi jih v drugačnih okoliščinah lahko opremili z zgornjimi oznakami), pred njo niso postavljene kot izbira, kot eden izmed možnih spa-tretmajev za vitalizacijo življenja, temveč so edini možni program v kliniki, imenovani Življenje.

Frekvence bivanja tostran stene preprosto nihajo v bolj čistih valovnih dolžinah, njihov signal je enostavnejši, slišnost laže dosegljiva. Če je onstran stene moralo preteči kar nekaj časa, če je bilo treba preliti kar nekaj črnila in misli urediti v niz filozofskih traktatov, da se je izkristaliziral eksistencialistični kredo, da je eksistenca že esenca, tostran stene M. do istega spoznanja pride ob opravilu okopavanja krompirja in priprave sena za zimsko krmo Belle.

A M. kljub vsem notranjim in zunanjim premenam, ki jim zapade, ostaja družbeno bitje (tudi tu nima izbire). To pomeni, da je (ne glede na svojo voljo) vpeta v določene simbolne mehanizme, okvirje, in da mora biti vpeta, da preživi tudi kot človek, in ne le kot živo bitje. Sama potreba po preživetju preprosto ni dovolj močna osnova za vztrajanje v življenju tostran stene. Sama potreba po preživetju seveda sproži določene dejavnosti, kot so nabiranje in pridelovanje hrane ter ureditev bivališča, in je poriv v življenje. A življenja samega ne naredi smiselnega. Človeško življenje pa ni življenje, če ni smiselno. Življenje brez smisla je zgolj preživetje, kar pa ni isto. To simbolno podstat M. črpa iz skrbi za druge, vzpostavljanja različnih (družbenih) relacij in hierarhičnih razmerij (recimo do izločene bele vrane, ki ob točno določeni uri prileti na jaso pred kočo, ali do mačke, ki si sama določa intervale prihajanja in odhajanja, ali do Risa, ki ji je popolnoma predan). In ne nazadnje se kot simbolno bitje vzpostavlja skozi zapisovanje dnevnika in natančno vodenje koledarja. Zato še enkrat: Njena preobrazba ni vrnitev k naravi, ni prebuditev njenega naravnega bistva, ampak je le levitev družbenega bitja. Zato okopavanje krompirja in priprava sena nista zgolj opravili priprave hrane, ampak sta vpeti v širši simbolni kontekst produkcije smisla. Sta ideološki dejanji. Kot ponavljajoči se in ritualizirani dejanji (vpeti v letni cikel pridelovanja hrane) svet tostran stene oskrbujeta s smislom in upanjem.

Roman Stena je čudovita študija človeka, ki je proizvod določenega časa, okolja, civilizacije, družbenih norm in pričakovanj. Čeprav so vse te koordinacije tostran stene bistveno preprostejše, preglednejše, bolj enoznačne, pa v osnovi niso bistveno drugačne od tistih, ki so bile vstavljene v svetu onkraj stene. Ta preprostost daje M. svobodo, avtonomnost, prostor, da v polnosti zadiha, nam, bralcem, pa primerno razdaljo, da človeške reči vidimo jasneje.

Ob tem skorajda ne moremo mimo analogije z neko drugo literarno študijo izoliranega življenja: Robinsona Crusoja. Na prvi pogled njegova zgodba prihaja iz popolnoma drugega štosa. Robinson je moški, njegov princip je dominanten, je kolonizator, zagreši genocid, je podjetnež-avanturist, ekonomsko eksploatira otok – obogati, obvlada mehanizme prvotne akumulacije kapitala. Se pravi, popolno nasprotje naše junakinje, ki vzpostavi socialno, trajnostno družbo, njen princip je prijateljstvo, ubijanje ji je odvratno in če kaj, ni avanturistični, podjetni tip človeka. A če beremo njuni zgodbi iz družbeno-idejnega konteksta, se hitro izkaže, da se na bolj ali manj enak način umeščata v okoliščine, da na bolj ali manj enak način polemizirata s pričakovanji tistega družbenega okolja, katerega produkt sta. Robinson Crusoe je nastal v začetku 18. stoletja in kot tak ubeseduje ekonomski entuziazem in evropocentrizem ter rasizem svojega časa. Stena (tudi nekoliko vizionarsko) problematizira predpostavke, ki so konec koncev vendarle nasledki Robinsonovega stoletja, in sodobnega razumevanja posameznika kot avtonomnega individuuma, postavljenega pred številne nevidne stene, ki ga razmejujejo ne samo od bližnjika, pač pa tudi od njega samega. Oba romana se tako ali drugače spopadata z miti in tako ali drugače umeščata v mitologije svojega časa. Oba junaka podajata neke vrste odgovore na vprašanja: Kaj je človek? Kaj je bistvo človeka? Kaj je človek, ko od njega ostane le skelet? Je človek egoistično, zgolj pohlepu podrejeno bitje, ali ga določa tudi, levinasovsko rečeno, skrb za drugega? Bi njegov moralni svet moral biti razpet med vrednote krščanstva in socializma ali med vrednote kolonializma in neoliberalizma?

Zanimivo je to, da lahko Steno beremo kot odgovor Robinsonu Crusoju. Svet, ki so ga postavili Robinsonovi nasledniki, se konča in se je moral končati onstran stene. Na metaforični ravni se Robinsonov svet konča in M.-jin prične, ko se znotraj meja stene po dveh letih pojavi zblazneli moški. Očitno je ob udaru stene tudi on ostal na tej strani stene, se v tem času zgubljal in iskal in nikoli našel. Ostal je ujetnik, talec in ne državljan tostranstva. V strukturah, ki mu jih je ponudil novi svet, ni našel smisla in je zblaznel, izgubil pamet, razum (nekaj, kar je bilo konstitutivni element sveta poznega 17. in zgodnjega 18. stoletja). Tako se s sekiro spravi nad M.-jino družino in pokonča Bika in Risa ter konča pod streli M.-jine karabinke.