Balkan na balkonu

Ne hodim veliko po knjižnih sejmih, ampak trdim, da je leipziški najbolj pusten od vseh, najbolj risankast in mangast. Skratka, v Leipzigu je bilo živahno, tudi zaradi slovencev. Ti so se predstavili na štantu, ki ga je postavila Javna agencija za knjigo. Ta je, v sodelovanju z mrežo Traduki, pripravila številne dogodke, na katerih so od avtorjev sodelovali tudi Mojca Kumerdej, Stanka Hrastelj, Primož Čučnik, Urban Vovk, Tadej Golob, Vlado Kreslin, Drago Jančar, Miha Mazzini, Lidija Dimkovska. V času sejma pa je izšla tudi posebna številka srbskega časopisa BETON (v nemščini), z delovnim naslovom Krise/Kriza (ali, povedano drugače: Balkan Go West). Tam so  svoje prispevke objavili številni slovenski avtorji, na primer Fritz, Močnik, Vojnović, Čater, Komelj, Vovk, Čučnik in se tako pomešali v balkanski kotel. Beton je kritična revija, z dolgim jezikom in zašiljenim svinčnikom, ki jo ureja več urednikov s Sašo Ćirićem na čelu. Ukvarja se predvsem z ostro družbeno seciražo (post)miloševičevske zapuščine, pa tudi z neprizanesljivo literarno kritiko. Na prvi pogled se zdi, da so to teme (nacionalizem, mafija, homofobija), s katerimi se nam (vsaj na dnevni ravni) ni potrebno posebej ukvarjati. Po drugi strani pa ne bodimo preveč prepričani. Zgodilo se je čisto blizu nas.

Torej: Na prvi balkanski noči je Golob izjavil nekaj v stilu, da je logično, da je prav on napisal najboljši kresnikovski roman, saj je dober. Hrasteljeva pa je pozneje v duhu komedije dodala, da je pravzaprav že skoraj silogizem, saj če je Golob napisal dobrega, je njen še boljši. Na isti noči sta bila Čučnik in Vovk bolj resna, po mnenju nekaterih celo tragična. Čučnik poznokapitalistično dolgovezen. Vovk pa premišljeno in z izbrano govorico trezen. Jančar se je pozno ponoči spraševal o evropski identiteti, to pa je nekako zmedlo njegove sogovornike (s prostora bivše Juge). Največji aplavz pa je vendarle požel Mazzini, ki se je predstavil kot avtor Nemške loterije, pa tudi kot režiser in sploh multimedijalec. Ampak to je bilo že na drugi balkanski noči. Publike se je trlo, pivo na balkonu je bilo zastonj. Vladek se je poigraval z besedili svojih popevk, ki jih je burno improviziral v duetu z makedonskim mojstrom na steklenicah, Madžirovim. Duh nekdanje skupne domovine je bil na visokem nivoju, čeprav se je slej ko prej dokazalo, da je »moja dežela« vendarle balkansko presna ali, drugače povedano, zunaj brbotajočega kotla. Noč se je nato seveda nadaljevala v baru (od šanka do šanka, se je spomnil hrvaški kolega Perišić), ampak o tem kdaj drugič.

S. M., Vaš človek s terena