LUD Literatura

Zgrešene sočasnosti

Sočasja. Rež. Miha Vipotnik, Casablanca, v koprodukciji z Dokumentarnim programom RTVS in Simonom Sedmakom, 2017. RTVS, 23. 12. 2018.

Anja Radaljac

V Vipotnikovem dokumentarnem filmu Sočasja so širši javnosti prvikrat na ogled videoposnetki Jureta Detele iz leta 1985, ki pomenijo izjemno dragocen doprinos k njegovi zapuščini; na njih Detela ne le prebira/recitira svojo – in tujo – poezijo, temveč tudi pojasnjuje svoj pesniški »program« ter se v navezavi nanj kritično ustavi tudi pri recepciji lastne poezije.

V videoposnetkih se Detela tako npr. naveže na pesnitev Hugh Selwyn Mauberley Ezre Pounda in njegov manifest vorticizma ter pojasni, da sam od poezije zahteva podobno, le da s še nekaj več izčiščenosti, ter navede šest za poezijo bistvenih točk. Pri prvi točki tako navaja, da je bistvena, citiram, (1) »evokacija prisotnosti, ki razklene meje individuacije ali vsaj pri kateri se razkrije subjekt kot nekaj neskončno drobnega; namreč subjekt, ki izdeluje pesem«; pri drugi točki omenja odgovornost teksta na strogo znotrajtekstualnem nivoju, s čimer meri na to, da (2) »alibija za pesem ne najdemo v nobeni biografiji, ki ni zapisana v pesmi, ki pa hkrati zdrži odgovornost tudi z empiričnimi podatki«; tretjič zahteva (3) strogost in doslednost v konceptu, ki mu pesem sledi ter se pri četrti točki dotakne tega, kar je na številnih mestih v navezavi na pesnika obravnaval Miklavž Komelj, in sicer (4) nasilnosti metafore. Detela terja askezo pri uporabi pesniških sredstev; poezija naj bi bila brez »metaforičnega kiča«, saj metafore zreducirajo bivanje tega, kar je v pesmi imenovano, na en sam pomen. Terja tudi poezijo, ki ne uporablja represivnih mitologij, ki se ne podreja mitom in ki je brez kakršnihkoli pesniških figur, ki jih niso uporabljali že v antični poeziji. Pod peto točko Detela navaja, da se (5) odklanjanju metafor in pesniških figur da slediti le »z zanesljivostjo in natančnostjo v izdelovanju mikrooznačevalnih enot, to se pravi, da pesem teži k strogi dobesednosti«, pod šesto točko pa kot nujno pripoznava (6) »zmožnost, da se mikrooznačevalne enote gradi v konstrukcijo« saj »evokacija vzvišenega ne dopušča nobenih prenešenih pomenov«, kar izpeljuje dalje: »tako da bi se lahko tu postavili, da gre pri poeziji za dilemo: ali metafora ali vzvišenost. Kajti bralec ima pri razbiranju pesmi na voljo samo troje: besede, slovnična pravila in tradicijo. Besede pojmujem kot konvencije glede pomena besed, in to je za ljudi kolektivno in tu pesnik ni individualec.«

Ob upoštevanju teh šestih točk ni težko razumeti, da je Detela recepcije (zlasti recepcije njegove poezije o nečloveških živalih), ki so v njegovi poeziji iskale prav metafore, prispodobe, simbole … ter, kot se sam izrazi, »reducirale [živali] na mitološke embleme«, zavračal kot »misinterpretacije«. Detela je, kot pove tudi na enem izmed v Sočasjih objavljenih posnetkov, imel »raje živali kot literaturo« in bi raje videl, povzemam, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš/enega vrabca. Detelov miselni horizont ostaja tudi danes eden najbolj pronicljivih in izvirnih v slovenski literaturi; njegov odnos do drugih bitij in okolja zaznamuje izrazit občutek solidarnosti ter nežnosti v odnosu do »tujih svetov« so-bitij. To je perspektiva, ki ni bila deležna resne obravnave, resnega upoštevanja in ki je v sodobnosti z njenimi družbeno-političnimi značilnostmi enako nenavadna in presunljivo »drugačna«, obenem pa zelo sodobna in smiselna v okviru premišljanja sodobnih kriz, kot so krize virov, ekološka kriza, izumiranje vrst, povišana stopnja agresije v javnem prostoru in ponovni vzpon profašističnih in pronacionalističnih politik.

In to je tudi temeljni problem filma – zdi se, da Detelova perspektiva tudi v njem ni resno obravnava niti premišljena. Detelovim posnetkom je namreč podtaknjena slabo razdelana fiktivna zgodba o nekem »sodobnem slovenskem pesniku«, ki se giba v nekakšnih »elitnih«, »buržujskih« literarnih krogih. Narekovaji so tu z namenom – film t.i. pesniško sceno, heterogen prostor različnih poetik, ki temeljijo na različnih idejnih in programskih predpostavkah, vzpostavlja skozi nabor stereotipizacij, ki bi jih bilo morda sicer res mogoče prilepiti določenim prostorom znotraj pesniške scene, ampak so po drugi strani tako ohlapne in premalo kontekstualizirane, da ni jasno, v kakšnem odnosu naj bi bili ti prostori do Detelove poezije, obenem pa film s tem nikakor ne upošteva posebnega mesta, ki ga ima Detelova poezija na pesniški sceni. 

Fiktivni pesnik, ki ga igra Andraž Polič, si v nadaljevanju ogleduje Detelove videoposnetke, ki mu jih nekdo prinese, kot da prinaša kaj vem kaj – recimo zavojčke s koko; pesnik prejme klic, v katerem ga tisti na drugi strani z nujo, skorajda grožnjo v glasu obvesti, da so se našli »Juretovi videoposnetki« in da si jih mora on – pesnik – nujno ogledati. Zakaj bi bilo to nujno prav za protagonista fiktivne zgodbe – in ne, recimo, koga drugega –, je zaradi stereotipno, ohlapno predstavljenega pesniškega okolja nemogoče razbrati. Ne nazadnje je treba upoštevati, da Detela v slovenskem prostoru kljub denimo Komeljevi ali Osojnikovi poglobljeni obravnavi (in naboru drugih, nekoliko razpršenih obravnav) ostaja »obrobni« avtor, zato bi bilo zanimivo, če bi film nekoliko razdelal odnos prostora do Detelove poezije. Še tolikanj bolj zgrešeno je, da mora gledalstvo skozi ves film spremljati pesnikov ogled teh posnetkov, kar pomeni, da prizori pesnika, ki »zamišljeno zre« v ekran, prekinjajo videoposnetke, ki si jih tako sploh ne moremo zares ogledati – to zrenje pa je tudi bolj samo sebi namen, saj ni nikjer nikakor kontekstualizirano in ne moremo z gotovostjo vedeti, kaj pesnik ob ogledu razmišlja. 

Na precejšnjo mero njegovega (vztrajnega) nerazumevanja tega, kar Detela pove o svoji poeziji, gotovo kaže brezbrižen odnos pesnika do psičke, ki biva z njim, in se tekom filma ne spremeni: Kiki skuša z njim komunicirati – s precejšnjo gotovostjo se da sklepati, da želi ven in bi verjetno morala opraviti potrebo (ne nazadnje je bila med tem, ko je bil pesnik na literarnem večeru, zaprta v stanovanju) –, pesnik pa ji večkrat odgovarja z: »dej mir« in »mal še počak«. Nato so tu še pesnikove projekcije: ob pesmi Nekemu hermetistu za eksperiment z zajci namesto Detelove interpretacije spremljamo simbolistično koreografijo črnih figur, ki plešejo v snegu (in za katero lahko sklepamo, da je neke vrste fikcija v fikciji, pesnikov domislek ob branju, kar je natanko tisto, kar je bilo Deteli pri recepciji njegovih besedil problematično). Tovrstno zastavitev bi bilo mogoče brati kot »problematizacijo misinterpretacij Detelove poezije« (pesnik Detelove misli misinterpretira in neustrezno kontekstualizira), a se to vendarle ne zdi povsem prepričljiva interpretacija: zakaj potem toliko poudarka na njegovi zamišljenosti, na njegovi domnevni zatopljenosti v videoposnetke? Ali naj iz tega razberemo, da sta Detelova poezija in pesniški program tako nedostopna, da tudi z veliko »umskega napora« in zbranega poslušanja ostajata onkraj meja doumljivega? In če ja: kaj to pove o poziciji filma do njegovega predmeta obravnave? Ali to ne sporoča zlasti »Detela je nerazumljiv« ali celo »Detela je čudaški«?

Vprašati bi se veljalo tudi, čemu branju ali citatom Detelove poezije podtikati vulgarne »podobe iz narave« (travnike, oblake ipd.); na tem mestu se zdi, da je nerazumevanje Detelove poezije ne le stvar lika pesnika, temveč tudi filma samega: Detela ravno takšen imaginarij »ustaljenih podob iz narave« odpravlja, saj z njimi ne moremo zares naslavljati dejstva »bitij iz tujih svetov«; takšne podobe kaj hitro tudi zdrsnejo na območje »ekologije«, ki jo je Detela preziral, saj ekologija ne pripozna vrednosti bitij (tudi rastlinskih) zaradi njih samih (zaradi obstoja »tujih svetov«), temveč ostaja na območju ohranjanja »narave« zavoljo – in v korist – človeka. Posebej pa je problematično podstavljanje tovrstnih podob k poeziji, ki konkretno govori o specifičnih bitjih – npr. mravljah – in uporabljati ozadja, ki reducirajo stvarnost Detelove poezije na »simbole« in »podobe« (npr. podoba mesta, v katerem so ljudje kot mravlje ipd.).

Sočasja so tako dobrodošel doprinos k razumevanju ustvarjanja Jureta Detele predvsem zaradi videoposnetkov pesnika samega. Žal pa se zdi, da njihova kontekstualizacija v okviru fiktivne zgodbe pesnika, ki se z njimi sreča, ni tako domišljena in dobro izpeljana.

 

 

(Op. ur.: V prvotni objavi je bilo zmotno navedeno, da so arhivski posnetki veljali za izgubljene.)

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Toleranca v modi?

    Urška Gabrič

    Fokus mednarodne konference Na vzhod! je slonel na vprašanju, kako se kvirovska besedila obnašajo v okolju, ki jih do nedavnega (bolj ali manj) ni preneslo.

  • Dolga roka očeta, dolga roka mame

    Ana Schnabl

    Zlo je treba zasejati tam, kjer bo neovirano zraslo najhitreje in najviše.

  • »Brž ko imamo podobe, imamo varanje«

    Tinkara Uršič Fratina

    Zato pa je lahko toliko bolj resnično.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.