Tudi otrokom vesoljčkov ni vedno lahko

Andrej Predin, Rok Predin, Vesoljčki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020 (Deteljica)

Gaja Kos

Brata Predin sta, kot naročeno za knjižne projekte, zavezana eden besednemu in drugi vizualnemu. Andreja Predina poznamo predvsem kot pisatelja, novinarja in urednika; med drugim je »zakrivil« tudi odlični roman Na zeleno vejo, ki je pred leti odlično buril duhove in vnemal vroče debate. Rok Predin, po izobrazbi slikar, v praksi pa predvsem režiser animiranih filmov, je bržkone najbolj znan po sodelovanju z Rolling Stonesi in drugimi glasbenimi zvezdami. Brata moči nista združila prvič, to sta storila že pred petimi leti, v slikanici Čebula grdula. Tokrat bralca v družbi družine Blaško pospremita v vesolje. Četverico najprej srečamo v toplicah, ki kot destinacija za oddih očitno niso popularne samo med zemljani. Ko je njihovih počitnic konec, družino čaka pot z enega konca galaksije na drugega, natančneje nazaj na planet Blabla. Menda je to običajno nekaj »sila zabavnega«, seveda pa ne tokrat. Tokrat vesoljska plovba postane nekaj sila nevarnega in napetega, saj se vesoljska ladja pokvari, očku in mami pa zmanjkuje časa in idej, kako jo popraviti.

Avtorjev fokus je predvsem na malem Blaču, ki ima za družbo robota Blipa, torej nekakšnega vesoljskega hišnega ljubljenčka. Vesoljčki plus robot, kaj še hočete?! Blač se, medtem ko starša rešujeta krizo, dolgočasi, dokler se ne domisli preverjeno odličnega sredstva za krajšanje časa – bombonov! A pri vesoljčkih kraja sladkarij z visokih polic ne gre tako zlahka kot pri zemeljskih otrocih, ki morajo le počakati na ugoden trenutek in pristaviti stol. Kje pa! V kuhinji vesoljske ladje gre to namreč takole: »Dvigne se na prste in že skoraj doseže skledo, ko ga zaloti nadzorna kamera in polica z dobrotami se bliskovito zapre. Iz zvočnikov se oglasi računalnik vesoljske ladje in pove, da je že pojedel svojo dnevno mero sladkarij.« Ker ni s tem torej nič, se Blač še naprej dolgočasi in smili samemu sebi, saj starša zaradi krizne situacije zanj ne najdeta niti trohice časa. Občutek ima, da je zanju postal neviden, kar se, hopla!, tudi zares zgodi! Začne se z vesoljsko nevihto in ima nekaj opraviti z ugašanjem in prižiganjem luči – prav natančno proces prehoda iz vidnosti v nevidnost ni opisan, kar pomeni, da bodo morali vsaj starši najbolj radovednih otrok vklopiti lastno domišljijo. So pa opisane zakonitosti nevidnosti – Blač lahko leti in se premika skozi zidove, ne more pa prijemati stvari v roke. Vidi ga lahko le njegov robotek, kar seveda ni nepomembno za drugi del zgodbe, v katerem Blač odločilno pripomore k popravilu vesoljske ladje in tako prepreči, da bi družina Blaško končala v prostranem vesolju. Skorajda enako pomembno pa je tudi dejstvo, da Blač v svoji nevidnosti sprevidi, da ga imata mama in očka vendarle rada in da zanj nista našla časa izključno zato, ker jim je šlo za nohte bolj, kot si je Blač sploh lahko mislil.

Knjiga je pretežno (elegantno) črna, a po vesoljski črnini ves čas plavajo različni barvni vesoljski delci in telesa. Po drugi strani so ilustracije tudi prav lepo barvite, saj na črnem ozadju še bolj do izraza pridejo toplice in vesoljska ladja (od zunaj in od znotraj), kjer dominira rdeča v različnih odtenkih. Na ilustracijah je cel kup cevi in ventilov in tipkovnic in gumbov in podobnega, kar bi na vesoljskem plovilu seveda tudi pričakovali, po drugi strani pa številni predmeti zelo spominjajo na naše, na primer igrače v otroški sobi, določeni kuhinjski elementi itd. Blaškovi, kot je navada ponekod pri nas, perilo sušijo na vrvi pred hišo, kar je za lastnike vesoljske ladje verjetno kar malo staromodno, saj bi pričakovali, da imajo v lasti najmanj kakšen turbosušilnik ali kaj podobnega, nam pa je seveda prijetno domačno. Zanimivo je rešena tudi vesoljčkova nevidnost – od trenutka, ko postane neviden, je upodobljen tako, da čez njegovo podobo tečejo rahle črte, kar bralcu omogoča, da se vseeno v njegovi družbi potepa po vesoljski ladji.

Tandem Predin & Predin je ustvaril simpatično zgodbo, ki bo gotovo nagovorila številne otroke – ne samo s posrečeno izbiro literarnih likov, zanimivim dogajališčem in napetimi momenti ter finimi domislicami (Blač se, ko postane neviden, takoj odpravi v kuhinjo, da bi si končno postregel z bomboni; tokrat ga kamera res ne zazna, a kaj, ko bombonov ne more prijeti! A ga to ne spravi v slabo voljo, konec koncev zdaj lahko leti, kar se očitno dobro kosa z jedenjem sladkarij!), pač pa tudi s čustvi, ki prevzemajo Blača in so tu in tam gotovo dobro znana tudi marsikateremu zemeljskemu otroku; morda bo v knjigi našel enega od možnih odgovorov na vprašanje, zakaj starši zanj včasih ne najdejo dovolj časa in mu ne posvečajo pozornosti, ki bi se je želel. Knjiga o družini Blaško s planeta Blabla je kot nalašč za družinsko branje na planetu Zemlja!

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako … je že konec?

    Gaja Kos

    Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.

  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

Izdelava: Pika vejica