Kako … je že konec?

Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi. Ilustrirana knjiga Telefon ali tisoč stvari se začne čisto obetavno, z zanimivim izborom likov, telefonom in kamnom, in presenetljivo filozofsko – telefon sprašuje kamen za kaj je, kamen odgovarja, da pač je, telefon se zmrduje, da to ni bogve kaj, na kar kamen zaključi, da je nedvomno več, kot če ga sploh ne bi bilo. “„V glavnem,» je rekel kamen, „jaz imam čas za dolgčas.»” Njegov dolgčas je seveda nekaj drugega od našega, saj je časovna perspektiva nekoga, ki se je družil z dinozavri in je še vedno tu, pač nujno drugačna od naše. Pa jih imamo – bivanjska vprašanja in prikaz različnih perspektiv, čemur se pridruži še razglabljanje o prijateljstvu in minljivosti.

Kasneje pride v igro nov lik, tokrat človeški – deček Peter, ki najde mrtev telefon in ga v igri domiselno preobrazi v „tisoč stvari». Toda napoči čas, ko stari telefon zamenja pravi in nekdanji telefon, zdaj odslužena igrača, spet konča pri kamnu. V tem delu avtor izpostavi moč otroške domišljije in se hkrati sprehodi med plusi in minusi (npr. stalna kontrola) mobitelov. Ne glede na minuse, sodobna tehnologija na koncu povozi domišljijo, kar med drugim pomeni, da bodo igro na prostem nadomestile igrice na telefonu.

Vse lepo in prav, če se knjiga tu ne bi tudi končala. Že res, da zna Skubic odnose začrtati na hitro, a dovolj uspešno, ampak likov (med katerimi se težko odločimo, kateri bi bil sploh najbolj podoben glavnemu junaku; v kolikor naj bi bil to naslovni telefon, v polovici knjige nastopa kot truplo!) vendarle ne poveže v celovito zgodbo, pač pa ostane pri nečem, kar je še najbolj podobno nastavkom za zgodbo. Zdi se, kot bi Skubic vzel določene elemente iz svoje zbirke Trio Golaznikus (telefon, prijateljstvo …) in iz njih (na hitro?) sestavil knjigo, ki žal pušča vtis zgolj stranskega produkta. Kar je škoda, ker avtor vendarle tudi tu pokaže svoje močne točke, na primer spretno povezovanje na videz lahkotnega, enostavnega dogajanja z resnimi, neenostavnimi temami in vprašanji. Z domiselnimi prizori – ognjenik, ki izbruha kamen je upodobljen kot nekaj živega, vešča v sovi, učiteljica brez glave … (in zanj značilnim, a v tem primeru morda celo nekoliko preveč umirjenim koloritom), se izkaže tudi Igor Šinkovec. V knjigi torej ne manjka tisoč stvari, nekaj pa le.