Pravljična potepanja: Vsestranski vodnik

Irena Cerar, Pravljične poti brez meja. Ljubljana: Sidarta, 2021

Gaja Kos

Ker se morda pravkar komu izmed bralcev zastavlja vprašanje, kako je v rubriko, ki se sicer posveča leposlovju, zašel vodnik, bom za začetek kar postregla z odgovorom: Pravljične poti brez meja so že res v prvi vrsti izletniški vodnik, a je knjiga hkrati tudi precej več, zato sem besedilo tudi podnaslovila »Vsestranski vodnik«. Ne pospremi nas namreč le na različne lokacije in nam odpira oči za bližnji svet onkraj naših meja, pač pa nas popelje tudi v svet ljudskega izročila, obenem pa še v svet domače ilustracije, natančneje v svet šestih raznolikih likovnih govoric. Izbrane pravljice in povedke je namreč interpretiralo šest ilustratorjev: Marta Bartolj, Nenad Cizl, Bojana Dimitrovski, Milan Erič, Jelka Godec Schmidt in Peter Škerl, vsak s svojo poetiko, vsi zanimivi in odlični.

Avtorica – pravljičarka, urednica, popotnica, pohodnica in raziskovalka znanih, manj znanih in neznanih kotičkov, lokalnih zanimivosti, običajev, pravljične tradicije in gotovo še česa – se je tokrat podpisala že pod četrti pravljični vodnik. Pravljični niso le zato, ker nas v vsak izlet uvede po ena ljudska pravljica ali povedka, s katerimi oziroma ob katerih avtorica raziskuje različna okolja, pač pa tudi zato, ker nas popeljejo v pravljične kotičke in nam odprejo oči za pravljično lepe ali pravljično zanimive prizore. Tokrat svoje bralce, ki so skoraj gotovo tudi gibalci (če pa še niso, bodo to morda postali ravno ob mikavnih predlogih za klatenje), zvabi v zamejstvo, ki naj, tako povabi avtor spremne besede Andrej Bandelj, »postane domače sosedstvo«. Tako kot za avtorico lahko raziskovanje zamejstva tudi za nas postane »tudi vabilo k razumevanju drugačnosti in medkulturni dialog na domačem pragu«.

V najnovejšo knjigo je zbranih petdeset izletniških predlogov, ki nas popeljejo izven naše kure: v Avstrijo, na Hrvaško, v Italijo in z dvema izletoma tudi na Madžarsko. (Zakaj samo z dvema? Ker pri naših severovzhodnih sosedih živi najmanj naših rojakov, kot se lahko podučimo v že omenjeni Bandljevi spremni besedi »Dobrodošli v pravljično sosedstvo!«.) Vsak izlet je predstavljen po enakem ključu, zelo sistematično – mali naslov ali podnaslov v nekaj besedah povzame katero od bistvenih lastnosti oziroma značaj izleta (dolina Glinščice je pospremljena s »podnaslovom« »Žepna divjina na mestnem pragu«, izliv Soče in otok Cona spremljajo besede »Imenitno ptičje letovišče«, Krapino opis »Sprehod v pradavnino« itd.). Sledijo podatki o višinski razliki, vrsti izleta (izbirate lahko med avtomobilskimi cilji, sprehodi, izleti in planinskimi izleti), najprimernejšem času za obisk ali izvedbo, dolžini izleta, potencialnih nevarnostih, prireditvah in zanimivostih v bližini, pa tudi o gostiščih ob poti, kar vsekakor ni nepomembno, saj je s polnim želodcem vse lažje in lepše. V strnjenem besedilu precej obsežnim in sila zanimivim opisom cilja in vsega živega (in neživega), povezanega z njim, sledita še opis izhodišča in opis poti. No, in na fotografije – veliko lepih fotografij – ne smem pozabiti! Nekaj točk, ki so vključene tudi v ta vodnik, sem sama obiskala že pred časom in seveda sem bila radovedna, na kakšen način so predstavljene. In? boste morda vprašali. Vse, kar lahko rečem, je, da marsičesa (!) nisem vedela in da je Irena Cerar opravila obsežno raziskovalno delo, zato niti malo ne čudi, da je ta skrbno načrtovana knjiga nastajala pravljičnih sedem let, kot preberemo v avtoričinem uvodu. Pa še to – vodnik je podnaslovljen »Družinski izleti«; neizpodbitno dejstvo je, da je otroke za hojo precej laže motivirati s pravljicami in številnimi zanimivostmi, ki jih je za svoje sopešake izbrskala avtorica, kot pa z omejeno zalogo pesmic in vedno istih zgodbic. In celo nekaj trikov, kako otroke zamotiti med vožnjo in pridobiti za hojo ter za bodoče izlete, nam razkrije, kar seveda vedno pride prav, ne glede na to, koliko »svojih« imamo na zalogi – če pridno šibamo naokoli, jih pač prej ko slej zmanjka!

Za konec mi ne preostane drugega, kot da si izposodim zaključne besede avtoričinega uvoda v vodnik: »Pojdite, pripovedujte si zgodbe, raziskujte! In spišite knjigo lastnih doživetij.«

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zabaven trk živih in živih mrtvecev

    Gaja Kos

    Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

  • S črto se da … vse

    Gaja Kos

    Pri založbi KUD Sodobnost International že nekaj časa skrbijo za to, da v slovenščini dobivamo zanimive baltske in skandinavske avtorje in ilustratorje (in seveda še kakega drugega!), tokrat pa so k nam pripeljali turško knjigo, in sicer slikanico Črta.

  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

Izdelava: Pika vejica