Nekaj pisem, cel svet

Janja Vidmar in Peter Škerl, Pisma Božičku. Ljubljana: Založba Chiara, 2020

Gaja Kos

Založbe Chiara doslej nisem povezovala s knjižnim programom za otroke ali mladino, morda še najbolj s priročniško literaturo. A kot kaže prelet njihove spletne strani, se nekaj naslovov pojavlja tudi s tega literarnega področja, med njimi še posebej pade v oči knjižica Pisma Božičku, ob kateri sem zastrigla z ušesi že zaradi imen na platnici – avtorja sta namreč uveljavljena in nagrajevana domača pisateljica in ilustrator, Janja Vidmar in Peter Škerl. S stališča nekoga, ki se (morda) poskuša uveljaviti tudi na področju mladinske književnosti, je aktivacija zvenečih imen modra poteza. Kaj pa se v resnici skriva med platnicami? Je knjiga, kot nakazujeta naslov in naslovna ilustracija, vezana na decembrski praznični čas ali je bolj univerzalna?

V njej je točno to, kar obljublja v naslovu – pisma Božičku. In nekaj kratkih zgodbic, ki v končni fazi pripeljejo do pisma. Koncept bi bil morda nekoliko bolj uravnotežen, če bi imelo vsako pismo svojo zgodbo ali če bi bila knjiga le zbirka pisem, ampak tudi takšna kombinacija ne zmoti toka branja. Žal je ravno prva zgodba nekoliko manj posrečena, saj je prikaz popolnega vzgojnega neuspeha (starša nemočno dopuščata drugošolčkovo (!) odvisnost od telefona), ki pa ostane nereflektiran in ga morda mladi bralci niti ne bodo dojeli kot takšnega. V tem primeru Božičku piše celo fantov oče, kar je morda na prvi pogled simpatično, a po eni strani kaže na njegovo stisko in poudarja nemoč, po drugi pa tudi na nekakšno čustveno izsiljevanje. To besedilo bi torej terjalo kakšno uredniško debato, sploh ker so ostala pisma in zgodbe premišljeno in spretno zastavljeni tako, da z malo sredstvi učinkovito zaobjamejo širok razpon različnih življenjskih okoliščin. Ne samo da prikazujejo družinske odnose in dinamiko, predstavljajo tudi različne karakterje, težave, s katerimi se otroci srečujejo, zastavljajo zanimiva vprašanja, ki kažejo, kako razvejena je otroška domišljija, nekatera so zabavna, druga ganljiva, predvsem pa v bralcu nekaj zganejo – ob nekaterih se namrdne (torej – namrdne se ob zahtevnosti podpisanih otrok, da ne bo pomote), ob drugih si zaželi, da bi Božiček res obstajal. Mnoga pisma namreč ne vsebujejo materialnih želja; Erazem si na primer želi, da bi Božiček postal njegov prijatelj, ker dozdajšnji prijatelj Jošt zaradi telefona zanj nima več časa. Nika si želi telefon za svojo dementno babico, v pismu pa napiše tudi: »Prosim, vrni babici spomin.« V nekaterih pismih se razkrivajo tudi povezave med otroki, tako se na primer izkaže, da je Matic Nikin sošolec, pa še zaljubljen vanjo. Ana si želi, da bi Božiček iz njihovega doma odnesel bavbava; njeno pismo sledi zgodbi »Bavbav v copatih«, kjer je zakrito, a še kako razumljivo opisano (nerazumljivo) fizično družinsko nasilje. Vidu je umrla mama, njegova družina je na tleh. Božička sprašuje, ali je kaj v sorodu z bogom, in si želi, da bi mu bog mamo vsaj še malo vrnil ali pa da bi se mu lahko vsaj oglasila, magari po telefonu. Podpisan(a) zgolj N. si želi osnovnih potrebščin, kar kaže na družinsko finančno stisko, s katero je povezana tudi odrinjenost na družbeni rob in nesprejetost med vrstniki – N. namreč zapiše tudi tole: »Za mojo sestrico prosim še za nov obraz in visoke pete, ker jo zafrkavajo, da je majhna in grda.« Malo besed, a še kako zgovorno! Luka si želi, da bi se z misije vrnil njegov očka vojak, za kar ima na zalogi precej dober argument. »Ni fer, da pazi tuje otroke, kaj pa naj jaz, ko me Ambrož iz šestega spotakne in mi vrže kapo v lužo?« Maja, po drugi strani, ima bolj »običajno« željo, a nenavaden predlog – želi si psa, v zameno za katerega je Božičku celo pripravljena posoditi mamico in očka. No, pa si na koncu le premisli … Omenila sem tudi zanimiva vprašanja: kako pridejo na svet palčki, ali je Božiček očka vseh palčkov? Ali ima ženo? Kaj pa mamo? Kdo prinese darila Božičku? Dedek Mraz? No, seveda se med pismi najdejo tudi dolgi seznami in celo otroci, ki se že spoznajo na ekonomijo; Bor Božičku svetuje takole: »Upam, da si se spomnil na črni petek in dobil popust. S kartico lahko plačaš na obroke kot moja mama.«

Pisma Božičku so torej predvsem odraz sveta, s svetlimi in temnimi platmi vred, in kot takšna niti malo niso sezonsko omejena, pač pa se ponujajo kot univerzalno branje. Natančno ogledovanje ilustracij, ki so tokrat predvsem spremljava besedila in v manjši meri njegova nadgradnja (tiste, ki naj bi bile risbice otrok, bi bile mirno lahko še bolj otroške, pravzaprav otročje), razkrije kakšen tehnično pomanjkljiv detajl, do katerega je verjetno prišlo v postprodukciji (npr. deloma izgubljen del obrazne linije pri dečku s telefonom, spodaj taista ilustracija slabo »očiščena«, izgubljen cof na Božičkovi kapi pri Aninem pismu itd., tudi barva Božičkovega obraza na naslovnici se ne zdi prava, čeprav je o tem seveda nehvaležno soditi brez poznavanja originala), a takšne stvari se konec koncev lahko pripetijo tudi založbam, ki na področju slikanic in ilustriranih knjig aktivno delujejo že leta. Če torej povzamem, je bila odločitev za uveljavljena ustvarjalca, ki sta sama po sebi porok za kakovost, dobra založniška poteza, ki bo prav mogoče povzročila, da bo kdo od bralcev kdaj pa kdaj na njihovi spletni strani preveril, ali so izdali kaj novega za otroke. Kar še manjka, pa (lahko) pride s kilometrino.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenje kot pravljica

    Gaja Kos

    Čeprav je knjiga Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena prevedena in je prvič izšla v Švici (iz nemščine jo je pretočila Neža Božič), je vsaj napol slovenski izdelek: besedilo avstrijskega publicista in pisatelja ter sodelavca Avstrijskega radia je namreč s podobami oplemenitila naša ilustratorka Maja Kastelic, ki je nasploh izjemno mednarodno dejavna in iskana.

  • Kdo je danes glavni

    Gaja Kos

    Staršem je gotovo dobro znana faza »Bom sam!« / »Bom sama!«. Ko si v največji naglici, si bo otrok poskušal sam zavezati čevlje, in ko si ravno vse posesal, se bo sam lotil stresanja kosmičev v skodelico … Kaj pa drugega!

  • Konci, takšni in drugačni

    Gaja Kos

    V zadnjem desetletju je pri nas izšlo precej slikanic s problemsko tematiko, tako izvirnih slovenskih kot prevedenih. Skorajda ni teme, ki se je avtorji ne bi lotili že v knjigah za najmlajše: fizična hendikepiranost, bolezni, duševne motnje, brezdomstvo, begunstvo, zasvojenost, različne oblike nasilja itd. Avtorski pristopi so precej različni, od bolj humornih do skrajno resnih, nekatere tovrstne slikanice so lahko po likovni in oblikovni plati tudi zelo inovativne.

Izdelava: Pika vejica