Maria Paar in Jure Engelsberger: Vafljevi srčki

Tonje iz Hudega brega človek zlepa ne pozabi in tudi Lena Lid iz romana Vafljevi srčki si prizadeva za nepozaben vtis. No, ne da se trudi, to ji povsem naravno uspeva, prav talentirana je za to, da ga napravi, sicer ne nujno vedno najboljšega, ampak včasih se pač dobra ideja izcimi v nekaj malo manj posrečenega, pa smo tam. Pravzaprav je bila Lena itak pred Tonjo, ker so Vafljevi srčki avtoričin prvenec, le da je k nam prišel v drugačnem vrstnem redu. Mimogrede, kdor se je ob besedah vafljevi srčki zbal, da bo imel opraviti z nečim pocukranim in srčkastim in srčkanim – prvič, očitno ni najprej prebral Tonje iz Hudega brega in ne pozna pisateljice Marie Parr in drugič – si lahko kar takoj oddahne. Lena sicer je punca, ni pa punčkasta, pravzaprav ji v pogumu, iznajdljivosti in odločnosti tudi večina fantov ne seže do gležnjev. In prav zato sem do semle pisala samo o njej, pa čeprav je prvoosebni pripovedovalec dejansko njen najboljši prijatelj Trilček. Popravek – Lena je njegova najboljša prijateljica, kako je s tem z druge strani, pa si fant ni čisto na čistem. In tozadevna nevednost ga, roko na srce, kar precej mori. Tako je, Vafljevi srčki so (tudi) roman o prijateljstvu. Pa o dobronamernih neumnostih. In častivrednih dejanjih, ki terjajo vratolomne akcije. Tudi roman o izgubi najbližjih, dokončno in »le« za celo večnost, kot se reče (in ki je seveda relativna, mlajši ko si, daljši se zdijo dnevi). Pisava Marie Parr, ki ji nekateri pravijo Astrid Lindgren mlajše generacije, pri čemer imajo verjetno v mislih predvsem podobnost njenih pobalinskih dekliških likov s Piko Nogavičko, ima vse, kar imajo najboljši: humor, in to zelo simpatičen, akcijo in čustva; veliko čustev, ubesedenih tako spretno in s takšnim občutkom ter naklonjenostjo do literarnih likov, da  bralec svoje razpoloženje v teku branja čisto naravno umerja po razpoloženju junakov. In še nekaj ima – dobrega prevajalca, ki je bodisi dobro prenesel ali pa (ponekod) celo ustvaril živahen, žmohten jezik, ki nedvomno prispeva svoje k izgradnji lika Lene. K temu brez dvoma prispevajo tudi črno-bele ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki svoj pečat pustijo tudi na nivoju dramatičnosti in vizualnih humornih detajlov. V navidez lahkotnih, na prvi pogled prigodniško zastavljenih Vafljevih srčkih se torej zgodi življenje (v malem) z vzponi in padci, pričakovanim in nepričakovanim, obvladljivim in neobvladljivim vred. Kar si velja zapomniti, pa je tole – vafljanje v dobri družbi je menda neprecenljivo!