Boštjan Gorenc – Pižama: SLOLvenski klasiki 1

Reklama ima svojo moč. In toliko, kot so je bili deležni Pižamini SLOLvenski klasiki, je že dolgo, vsaj po mojem pomnjenju, ni bila deležna nobena knjiga. (Bi bilo pa prav, da bi je bile vse dobre knjige!) Posledično verjetno ni mnogo takšnih, ki še niso bili obveščeni o tem, da so slovenski klasiki pridobili en L in da si jih je nekdo pošteno privoščil. In sicer na neklasičen način oziroma pol-pol: med papirnatimi platnicami v elektronski obliki. To pomeni, da Alma Karlin ponuja svoj rokopis uredniku in se sooča s spolno diskriminacijo po elektronski pošti, da se Ivan Cankar preseli na Facebook in na furajmo.se, Vojnovićeve Čefurje raus Pižama »obdela« v obliki komentarjev pod člankom, Mojco Pokrajculjo pa v obliki ponudbe nastanitve z ocenami uporabnikov vred. In tako naprej. Od klasikov ostane sicer kakor kje – enkrat praktično nič, drugič malo, tretjič več. So, skratka, izhodišče za Pižamina bravurozna poigravanja in preigravanja, tako jezikovna, vsebinska in oblikovna, za njegove včasih prav genialne domislice, ki jim tu in tam doda kakšno bodico oziroma jih izpelje deloma v obliki komentarja aktualnih dogodkov, skupaj z nekaj aluzijami na bolj in manj znana imena javnega življenja, tako rumenega kot drugih odtenkov. In glej, glej, še en štos, v izbrani vrsti klasikov se znajdejo tudi Premiki Janeza Janše. LOL iz SLOLvenskih klasikov se marsikdaj uresniči in avtorjev namen je s tem verjetno dosežen, bralec pa zadovoljen, da si je obrazno in trebušno mišičevje raztegnil znatno večkrat kot sicer ob slovenski literaturi. Je pa to tiste vrste knjiga, ob kateri se mi zastavi vprašanje, kaj pravzaprav sploh je … Ok, pokaže, da se da iz resne literature pohecati in morda bo koga motivirala, da si bo šel osvežit spomin, na denimo Miška Kranjca. In sicer? Skupek forskih idej. Fora. Zakaj pa ne, jaz sem za in vem, na katero polico bo šla; če poskus njene klasifikacije povzroča sive lase knjižničarjem in jim kvari nasmešek, je pa drugo, pravzaprav nepomembno, vprašanje.