Proceduralna kriminalka

Nekje proti koncu Plime, novega romana Ane Schnabl, vidimo protagonistko, kako sedi na plaži, »zatopljena v knjigo, v pretenciozni roman mlade avtorice z izjemnim slogom, a – bog ji odpusti – brez prave substance«. Izjavo bi lahko razumeli neposredno, pač kot mnenje protagonistke, ki je tudi sama pisateljica, o knjigi, ki jo bere na plaži, a se mi zdi, da je bralka ali bralec, na 238. strani že dodobra seznanjena z referencialnostjo, ki prežema roman, ne bi preveč težko brala tudi kot samoironično opazko avtorice, Ane Schnabl, o njenem lastnem romanu, Plimi. Tako sem jo bral tudi sam in se – kot na mnogih drugih mesti v knjigi – ob tem precej zabaval. Ob ponovnem prebiranju svojih zapiskov in načrtovanju kritike pa sem ugotovil, da bi lahko rabila tudi kot dobra iztočnica; da bi lahko, čeprav bi s tem šalo vzel veliko preveč resno, teh dobrih 7000 znakov s presledki oblikoval kot obrambo romana proti njegovi lastni obsodbi.

Najprej slog – ta je res izjemno dodelan. V nekem smislu ga lahko razumemo kot razvoj ali pa celo radikalizacijo postopkov, ki jih je avtorica uporabljala že v svojem prejšnjem romanu, Mojstrovini. Ta je bil spisan v tretji osebi, a izrazito sproščeno: pripovedni glas je namreč prosto in brez slovničnih oznak prehajal med odvisnim, polpremim in premim govorom ter prevzemal perspektive različnih likov. Na koncu romana pa se je izkazalo, da je bil pripovedni glas v resnici glas protagonistke: vse do »Epiloga« naj bi bralci_ke namreč brali avtofikcijski vloženi roman protagonistke Ane. Do takšnega prepletanja med pripovedovalnim in protagonistkinim glasom prihaja tudi v Plimi, le da se tu dogaja mnogo bolj neposredno. Tudi protagonistka Plime je, kot že omenjeno, pisateljica, ki se je vrnila v rodno Lucijo, da bi pisala o svojem življenju oziroma predvsem o nerazjasnjeni smrti njenega starejšega brata Dražena. A tu se pisanje še ni »zgodilo«: roman, ki ga beremo, je za protagonistko šele roman v nastajanju. Tako jo spremljamo, kako poskuša razumeti razloge za bratovo smrt, kako poskuša poiskati strukturo tega dogodka, da bi o njem lahko pisala, to njeno iskanje pa strukturira pripoved Plime.

Takšna postavitev protagonistke in pripovedovalke romana daje avtorici precej zanimive pripovedne možnosti. Formalno je roman sicer spisan v tretjeosebnem personalnem pripovednem načinu, a mnogo bolj deluje kot nekakšen notranji dialog med Dunjo, ki stvari neposredno doživlja, in Dunjo urednico, ki stalno reflektira in revidira svoj diskurz. Dunja tako pogosto s komičnim učinkom komentira svoje jezikovne odločitve (»Kazen, joj, pardon, minimalizem – včasih ne najdem pravih besed – je kričalo tudi novo pohištvo«) ali pa celo domnevno referira na svojo fiktivnost (»Mar ne bi bilo, se je kot sokolček, z iztegnjenim in naprej pomaknjenim vratom, ozrla po sobi, prav tam in tedaj najprimerneje upoštevati zakon fikcije detektivsko-kriminalne zvrsti in torej izkoristiti gostiteljičino naključno odsotnost in odkriti kaj, kar bi razkrinkalo njeno bigotnost?«). Na drugih mestih, predvsem v trenutkih hude čustvene stiske, ko Dunjo kaj spomni na dogodke iz otroštva, pa se razdalja med glasovoma povsem splošči, pripoved pa razpade, se začne zatikati ali pa nenadzorovano brzeti, mestoma pa izgubi tudi sintaktično koherentnost. Avtorica na ta način ustvarja dinamično in izrazno izjemno bogato pripoved, katere forma sledi vsebini, torej doživljanju in razmišljanju pronicljive in brezkompromisne protagonistke. 

Kaj pa substanca? Dunja o romanu, ki ga bere na plaži, pravi, da je brez prave, ampak ali ta stroga obsodba velja tudi za Plimo? Na neki trivialni ravni se v romanu res zelo malo zgodi. Dunja se vrne v Lucijo, kjer se nekajkrat sreča s prijateljico Katarino, Katico, Ket, gre dvakrat na kavo s Ketinim partnerjem in nekoč najboljšim Draženovim prijateljem, Kristijanom, enkrat na sladoled s Ketino hčerjo Duško, dvakrat na obisk k nenavadni Mireli, nekajkrat v hotelski sobi kadi travo, enkrat gre do Bernardina … Večino dogajanja romana tako predstavljajo pogovori in protagonistkina razmišljanja. Oboje sicer ni brez substance: Ana Schnabl v svoj roman na tak način vključi pomembne vsebinske poudarke, od opisa agresivne homofobije, ki je še vedno – oziroma je bila vsaj še dobrih deset let tega, ko sem sam še obiskoval osnovno šolo – del vsakdana slovenskih osnovnošolcev, do debate o samopodobi in odnosu do hrane v patriarhalni družbi, ki jo ima Dunja ob sladoledu z Duško. A se, če sprejmemo, da gre za kriminalko, to pomanjkanje dogajanja res zdi malo nenavadno. Na to v svoji metafikcijski maniri opozori tudi protagonistka: »Mirelin nos – saj ne more verjeti, da ga v krimiču! tematizira že pol strani – je bil potemtakem videti too good to be true …« Zato se mi zdi vredno na tem mestu ustaviti pri vprašanju žanrskosti Plime.

Zagotovo se roman v nekem smislu zelo trudi, da bi dajal videz kriminalke. To je vidno predvsem v načinu, kako vodi bralska pričakovanja. Večji del prvega poglavja, ki je izrazito opisno in postavljeno v Dunjino otroštvo, je na primer povsem osredotočen na njenega brata; ta je v središču opisa, celoten prizor je organiziran okoli njegove prezence. Nato pa pride do prehoda, ki nas odnese v dogajalno sedanjost, a je bolj kot ta časovni premik očitna Draženova odsotnost; kar naenkrat je tu Dunja, o Draženu, ki je prej zavzemal toliko prostora, pa niti sledu. Ko na koncu poglavja izvemo, da se je Dunja v Lucijo vrnila, da se je očitno takrat nekaj zgodilo, ko jo Katarina vpraša, ali bo pisala »o tistem«, tako ni težko sklepati, kaj naj bi to »tisto« bilo. To vlogo izpolnjevanja te strukture ustvarjanja in izpolnjevanja pričakovanj, ki jo zahteva žanr, naj bi igrala tudi Dunja. Ta si, ko se dobiva z ljudmi in jih sprašuje o svojem bratu, nadene naziv Velika Preiskovalka – ali pa kar VP. V skladu z žanrskimi konvencijami namreč namerava odkriti resnico, končno razkriti storilca, ki ga policija nikoli ni našla, torej ustvariti enotno, »veliko pripoved« (VP!) o dogodku, ki bo omogočila nekakšno, vsaj simbolično, razrešitev. 

A se ta način pristopanja k stvari seveda izkaže za iluzornega. Dunja sicer odkrije stvari, ki jih prej ni vedela, a te nimajo pričakovane urejujoče vloge. Izkaže se na primer, da je Kristijan gej (kar je bilo, podobno kot Draženova smrt, jasno že veliko pred dejanskim »razkritjem«), a to le zakomplicira njegovo vlogo v Draženovem življenju. Izkaže se, da se je Dražen na večer svoje smrti dobil z Mirelo, ki jo imajo vsi za malo čudaško, a to še ne pomeni, da je ona kriva za njegovo smrt oziroma da je v ključnem trenutku ravnala nerazumno. Tako Dunja, Velika Preiskovalka, ne najde urejene pripovedi, ampak zgolj »ambivalentnost sveta«. Zgodbo, ki se odvije »kot življenje, […] ne pa kot nekakšen kriminalni, socialni, psihološki, kot nekakšen pofukan roman«. Je to torej substanca romana? Ugotovitev, da je življenje pač ambivalentno in da piše zgodbe, ki se ne prilegajo najbolje žanrskim konvencijam; da Dunja ni ugotovila, kot pravi sama, »prav nič«?

Če bi bilo to res, če bi Plimo res lahko brali predvsem kot postmodernistični roman, ki se zaključi s poanto o odsotnosti ene same resnice, bi tista ironična opazka o odsotnosti prave substance morda v nekem smislu lahko še obveljala. Ampak ali je Plima res postmodernizem all over again? Nisem povsem prepričan. Predvsem se mi zdi, da Dunji, ki pravi nič, ni treba verjeti. Pred sabo imamo, v nasprotju z njo, namreč cel roman. Nismo dobili nič, ampak Plimo. Drugače, dobili smo izviren način, kako ubesediti ambivalentnost življenja, kako ubesediti posamezničino spoprijemanje s to ambivalentnostjo. In zdi se mi, da je to tisto, kar romanu daje, če vztrajamo pri tem izrazu, pravo substanco.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS