Premalo preveč

I.

Na kolokvij Literatura in glasba: stičišča, presečišča in zmote sva se podala nekoliko nezaupljivo. Široka, skorajda brezmejna tematika namreč sproža nešteto asociacij ali pa – nasprotno – niti ene, ker se na predavanja odpraviš v upanju na jasno začrtano rdečo nit celotnega dogodka oziroma si želiš, da organizatorji natančno vedo, po katerem načelu so izbirali predavanja, na kaj so se naslonili, katere poudarke so izbrali itd. Žal je bil prvi – iskreno rečeno tudi »drugi« – vtis takšen, da niti predavatelji sami niso bili prav prepričani glede teme in vprašanj, ki naj bi si jih zastavljali, kakor da bi jih organizatorji poklicali, rekoč: »Ej, a imaš kaj na temo literatura in glasba?« pa bi živahno in nič v skrbeh odvrnili: »Se bo že kaj našlo!«

Po premisleku bi lahko rekla, da je kolokvij predvsem zbujal vtis, da je umanjkal nadzor pri pregledu tem. So si morda želeli izjemno širok nabor tem? (Od lingvistično obarvanih primerjav med glasbenim in literarnim kodom pa do podob srca v Bachovih sakralnih kantatah.) Kaj natanko je tisto, kar pridobimo s tovrstno širino? Preprost pogled na to, kam vse se razraščajo presečišča ter križišča literature in glasbe? Je bil namen morda, da gostje govorijo predvsem o tistem, kar poznajo, ne glede na to, da njihova področja zanimanja niso povsem v polju izbrane tematike? Kar je posebej problematično, je, da niti štirje sklopi, v katere so bile eksplikacije razdeljene, niso bili tematsko enotni.

II.

A naj bo jasno; predavanja so bila sama po sebi kvalitetna in posledično je popolnoma na mestu, da se skoznja na hitro sprehodimo.

Prvo predavanje, ki ga je pripravil Gregor Pompe, skorajda edini muzikolog na kolokviju, je hitro postavilo tezo, da lahko v smislu semiotične primerjave govorimo kvečjemu o glasbenem in literarnem jeziku in s tem kaj hitro zamajal v zraku lebdečo predpostavko, da se bo možno brez pomislekov pogovarjati o glasbi in literaturi. Ne nazadnje bi si lahko zastavili vprašanje: ali literarni jezik pripada samo literaturi, glasbeni pa zgolj glasbi? Teza, ki nujno zariše dolg (jezikovni) ovinek med umetnostma, bi gotovo lahko napolnila kolokvij zgolj s predavanji, ki se dotikajo te teme.

Do tega pa seveda ni prišlo. Naslednje predavanje, ki ga je pripravil John Neubauer, nas je namreč prestavilo v povsem drugo časovno obdobje; ukvarjali smo se z Beethovnovimi glasbenimi podlagami poeziji Walterja Scotta in drugih pesnikov. Predavanje je bilo strogo literarno-zgodovinsko, glasbena komponenta pa je bila potisnjena v vlogo nekakšnega pripomočka.

Se je pa naslednji predavatelj, Boris A. Novak, ponovno približal semiotičnemu polju, ki ga je začrtal Pompe in spregovoril tudi o etimološkem izviru besede »pesem«, ki se znajde prav na presečišču literature in glasbe. Novak je prikazal odnos med zvenom v poeziji in glasbi, kjer se je opiral na uglasbeno trubadursko poezijo in francoske simbolistične pesnike. Raziskovanje prve nam olajšuje prav njen močan stik z glasbo, saj nam notni zapisi tistega časa pomagajo spoznavati okcitanski jezik (velja pa tudi obratno). Medtem pa je francoski simbolizem dober primera močnega spoja obeh umetnosti, med katerima se na trenutke zariše celo enačaj.

V diskusiji so bila znanstvena izhodišča deležna malo pozornosti. Predavanji Pompeta in Neubauerja sta bili skoraj spregledani, dotaknili smo se predvsem vprašanja (muk) prevajanja, umanjkali pa niso niti patetični vzkliki, kakršen je bil: »Kako zavidam glasbenikom, oni ne poznajo prevoda!« ali pa »Glasba je na svetu zato, da jo razumemo – čutimo(!) – vsi!« Zanimiva izhodišča so se (kljub nekaterim osamljenim vprašanjem iz publike) torej izrodila v »spoznanje«, koliko bolj emotivna in jasna (bolj dostopna in vsem laikom razumljiva) je glasba. Da je prav tovrsten zorni kot Pompe že ob začetku svojega predavanja izpostavil kot klišejski in dogmatičen, očitno ni zaleglo. Na neplodna tla pa je prav tako padlo pojasnilo, da se tudi glasba lahko prevaja, vsaj če prevod, kakor Jakobson, razumemo kot prenos iz enega v drugi semiotični sistem.

III.

Nov pristop je nato v drugem delu sklopu predavanj ubral Andraž Jež. Ta je izhajal iz klasičnega pojma mimezis, nato pa ga v inovativnem loku navezal na sedanjost. Sprva je bila glasba najmanj mimetična – tako Jež –, literatura pa neprimerno bolj. Z razvojem tehnologije se je zgodil silovit obrat; glasba je lahko nenadoma postala popolnoma mimetična – posneti je namreč postalo mogoče katerikoli zvok, vendar pa tovrstno ustvarjanje pogosto ni več razumljeno kot glasba. Povsem drugače je v slikarstvu, kjer je ultrarealizem zelo dobro sprejet. Novi mediji so torej naredili precejšen zasuk, hkrati pa se je treba zavedati, da v tem primeru ne gre zgolj za vprašanje tehnologije in tehnološkega napredka, temveč tudi ideologije, ki se spreminja in je pravzaprav tista, ki določa mimetičnost v odnosu do tistega, kar je razumljeno kot umetnost. Četudi smo se tako vsaj idejno približali svežemu izhodišču, ki je kolokviju nekoliko manjkalo, pa smo zaradi zasuka od literature k likovni umetnosti vendarle nekoliko skrenili s poti. Nič hudega, mogoče pa bomo vprašanje skušali rešiti v diskusiji.

A tu je bil še Nikša Gligo. Podobno kot Jež je tudi ta posegel v sodobnejše teme in se spet približal osnovni ideji literature in glasbe kot strukture, in sicer na primeru Mallarméja in serialistov, pri čemer se je osredotočal predvsem na Bouleza ter pri tem izhajal iz Zellerja, ki se je že pred Gligom ukvarjal prav s to temo, Gligo pa ga je tekom predavanja zavrnil. Je Mallarmé vplival na Bouleza? Najbrž ne, slednji njegovega dela ni poznal med pisanjem tretje klavirske sonate, pa naj sta idejni zasnovi te in projekta Le Livre še tako podobni: obe nedokončani deli ne smeta in ne moreta biti dokončani in obe zaznamuje kopica odprtih mest. Zdi se, da smo spet v polju ideologije – tistega, kar je Bouleza kot skrita roka gnalo k podobnim ciljem kot Mallarméja.

Če sta predgovornika Jež in Gligo pokazala predvsem svoj čut za teorijo, pa se je Marijan Dović s temo improvizacije v literaturi in glasbi vrnil k nekoliko bolj praktičnemu vidiku zastavljene problematike – če lahko tako razumemo denimo vprašanji strukture glasbenega oziroma literarnega dela in prevajanja. S tem je Dović odprl še eno razsežnost dialoga med glasbo in literaturo: nakazal je, da oba sistema jasno omogočata improvizacijo, ki se tudi vrši na soroden način. Na primeru džezovske improvizacije in improviziranega petja bertsolaritza (pobrskajte, zanimivo)je pokazal, da v obeh izhajamo iz nekih osnovnih določil, v okviru katerih se moramo nato gibati, v vsakem primeru pa nam ta striktnost le pomaga pri improvizaciji.

Ker so se predavatelji v drugem delu nekoliko razgovorili, smo videli, da bo debata stežka premlela novopridobljeno znanje. Omejen čas za kolokvij je precej zoprna reč, vendar bi težko rekli, da smo prostor zapustili ravnodušni. Debate bi naj namreč vselej vodili avtorji, ki so bili povabljeni na Vilenico kot gostje – šlo je torej za pesnike in pisatelje. Zdi se, da jim vloga provokatorjev-debaterjev ni najbolj ustrezala in tako so se rajši zatekli v tisto, kar jim res gre od rok – umetniško ustvarjanje. Jaroslav Rudiš je sprva pojasnil, kako se v svoji glasbeni skupini (Kafka Band) spopadajo z uglasbitvijo tako imenovanih »resnih tem in leposlovnih del« (npr. Kafkovim Gradom), nato pa se je Lackfi János z nadvse duhovito pesmijo, ki jo je napisal med odmorom, odzval na vprašanje prevoda in, vsaj zdi se tako, med vrsticami povedal, da se mu je tema debate zdela že presežena in morda celo nekoliko trapasta. Z nekoliko drugačnim pristopom pa je podobno mnenje izrazil tudi Fiston Mwanza Mujila, ki je z neverjetnim občutkom za melodijo in ritem kar iznenada prebral/odkričal eno svojih pesmi in tako pokazal, da bi se dalo o povezavi med literaturo in glasbo povedati še zelo veliko.

IV.

Tu je bil zadnji dan kolokvija. Ta se je začel s prispevkom Katarine Šter o Bachovih cerkvenih kantatah in motivu srca, ki se v njih nenehno pojavlja. Srce se pri Bachu pojavlja kot središče človekove duše, čustvovanja, včasih pa je celo izenačeno z dušo ali človekom. Predavateljica se je dotaknila tudi vprašanja prenosa pojma srca v samo Bachovo glasbo, ki ga je pospremila z notnimi zapisi, vendar pa se zdi, da ni šla dovolj daleč, da bi pokazala vse odtenke tovrstnega prenosa in tako ponovno nismo segli v samo srčiko zastavljenega vprašanja.

Naslednji predavatelj je bil Radu Vancu. Ta je govoril o vplivu Chopina na poezijo Mircea Ivănesca ter o vplivu Bacha na poezijo Johna Berrymana. Glede na dobo in prelomnost ustvarjanja obeh avtorjev je zelo zanimivo, da je oba obsedala zelo tradicionalistična glasba. Razlog je preprost: za tem tiči tragična osebna zgodba, zgodba o samomorilcih v družinah obeh pesnikov, kar pri obeh pesnikih povzroča, da klasično glasbo povezujeta s tesnobo. In čeprav gre za osebno zgodbo, pride tukaj vendarle do trka starega in novega, trka ideologij.Ne pozabimo: govora je o dveh konfesionalnih pesnikih, ki se tako na neki način dotikata posebne forme, ki jo je moč najti na zelo dolgi časovni premici, najsi govorimo o Svetem Avguštinu ali minimalizmu. Prvi je tu zapisan z razlogom (ne pozabimo, tudi Bach je bil v veliki meri sakralen skladatelj), saj je forma spovedi tisto, kar se zdi, da nas veže s tukaj in zdaj.

A oba sta se kljub neverjetni odkritosti in razgaljanju v poeziji pri glasbi vselej ustavila. Zakaj? Zdi se, da sta svojo najhujšo travmo puščala zadaj. In ali ni prav to izjemno aktualno? Kot je rekel Radu Vancu: »Guttenbergovo vesolje je prešlo v Zuckerbergovo vesolje«. Posameznik ima danes identiteto, v okviru katere na videz razkrije vse o sebi, a nekaj (bistvenega) skritega vselej ostaja.

Tatjana Marković se je nato dotaknila vprašanja skupnega ozadja v glasbi in literaturi. Iskala je vplive sevdalink in otomanske umetnosti pri pisanju besedil za nekatere opere, hkrati pa dokazovala, da je isto ozadje vplivalo na pisanje glasbenih delov oper. Zdi se, da je s tem na neki način dokazala, da lahko literatura in glasba na podoben način komunicirata z nekimi vplivi in s tem odprla zdaj že pogrešani vidik, da ju druži neka podobna struktura.

Pa je vendarle napočila diskusija, ki smo jo čakali že dan poprej. Žal pa je bila tudi ta časovno precej omejena, pa še prisotnih je bilo neprimerno manj kot dan poprej. Povrhu vsega pa smo se ob šestih predavateljih, ki so bili zdaj na tapeti, ustavili zgolj pri predavanjih Katarine Šter in Marijana Dovića. Sploh predavanje prve je doživelo precej živahen odziv, ki je več ali manj temeljil na občudovanju Bachovega skladateljskega dela (oh-ah) ter vprašanjem, ki so se nanašala na razsežnosti pojma srca (pa tudi duše), kar je gotovo nekoliko paradoksalno, če poveva še to, da je predavateljica sama priznala, da najbrž za del publike ne bo povedala ničesar novega.

Nekoliko inovativnejša je bila debata o Dovićevem prispevku. Mar ni vse, kar počnemo, pravzaprav improvizacija? Najsi gre za govor, pisanje, drugo vrsto ustvarjanja ali, kakor je omenil tudi eden izmed sodelujočih, za ljubljenje? Pravega odgovora ni bilo, zato pa je bilo hitro na vrsti vprašanje, kako razumeti rap v prostem slogu, a se zdi, da prisotnim tema ni posebej dišala in tako je tudi ta debata hitro zamrla.

Priznava, četrtega sklopa predavanj se nisva udeležila, vendar pa se zdi jasno, da v tem primeru ni bilo treba popiti celotnega soda, da sva videla, kakšno je vino. Zagotova sva zamudila še troje zanimivih predavanj – vendar pa sva najverjetneje izpustila tudi kakšno neplodno debato. Samo pomislite: tu so vprašanja semiotike, semantike, strukture, popularne glasbe, kantavtorstva, opere, glasbe in literature v imagološkem in tematološkem smislu in še bi lahko naštevali. Vendar se zdi, da so bile (prekratke!) debate pretirano čustveno obarvane in so (s častnimi izjemami) nudile le malo uvida in znanstvenega pristopa. Kako se rešiti iz te zagate? Verjetno bi pripomogli neprimerno strožja zamejitev teme in boljša uravnoteženost števila poznavalcev obeh umetnosti – pot do kakšne nove ugotovitve ali vsaj zavrnitve katere od tez v okviru obravnavanega je tako ostala zelo dolga.