LUD Literatura

Zakaj je poezija nujna

Ob svetovnem dnevu poezije na Prešernovem trgu in v Pritličju

Robert Kuret

I

 

Ko sem se tistega popoldneva okoli dveh pricijazil na Prešernov trg in se postavil v gručico približno 30 ljudi, zbranih okoli avtorja prve slovenske pesmi o dildih (Pesem o nesrečni Katri), da bi začel čim prej razumevati nujnost poezije, se mi je zazdelo, da s svojo preveliko vnemo proizvajam prav nasproten učinek: poezije nekako ne slišim. Hip zatem mi je potegnilo, da imajo podoben problem tudi nekateri moji bližnji. »Ampak vsaj tole ozvočenje bi lahko zrihtali,« je problem lepo povzel fant v karirasti srajci, ki je kmalu obupal nad dogajanjem in se odpravil proti znani ljubljanski sladoledarnici. Slabo ozvočenje me je seveda sililo v nekakšne poskuse metafor za stanje poezije. Očitno pri tem nisem bil edini. »Tudi ko pesnike ozvočiš, jih nihče ne sliši,« je moje misli kasneje na odru Pritličja povzela Anja Novak. A do tja še pridemo.

K sreči se je od nekod prikazal K., ki mi je pomignil, da bo bolje, če se prestavim bolj proti centru trga. In res. Ta druga skupinica se je manj svaljkala po Facebooku in Tinderju, saj je pesnikujočega dejansko precej dostojno slišala. Torej: poezija te ne bo nahrulila kot kak nagravžen reklamni zvočnik, čim se znajdeš v radiju 100 metrov okoli nje. Če jo hočeš slišati, moraš najti pravo mesto. Ali nekaj.

Ob štirih sem se premaknil proti Pritličju in v dvoranici, kjer se je obetalo še eno praznovanje svetovnega dneva poezije, poiskal kar najbolj vzvišen stol in čakal. Čakal na neki dostojen odgovor na nujno vprašanje.

Hotel sem več kot le dobro pesem. Hotel sem manifest. Hotel sem glas ljudi, pristen in nepotvorjen. In kmalu sem ugotovil, da ga bom vsaj v začetnih stadijih dogodka moral poiskati tako, da ljudi s tem neobhodnim vprašanjem soočim. Odkriti odgovor na vprašanje o nujnosti poezije je bila velikopotezna misija, zato sem ga zastavljal vsem nesrečnikom, ki so mi tistega dne prišli na pot bodisi na Prešernovem trgu bodisi – večinoma – pred Pritličjem. Poeti, pisatelji, pisci, pisuni, publicisti, bohemi, filozofi, receptorji, alternativci, filmarji, raperji, mnenjski voditelji, arheologi, igralci, ljudje z rednimi službami, doktorji naravoslovnih ved,oblikovalci, arhitekti, uredniki, kulturna srenja, navadni državljani. Poleg spodnjih lucidnosti je bilo seveda še nekaj tišin, zadreg, mencanja. Vprašanje je le, priznajmo si to, rahlo svinjsko. A konec je koncev si za praznik poezije ne smemo postavljati nizkih ciljev.

 

Zakaj je poezija nujna?

Ne živimo v kraljestvu nujnosti.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Da dobiš za fukat.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Kaj to mene sprašuješ, dej Komelja vpraši.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Ker preizprašuje jezik, ki določa vse ostalo.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Če je poezija to, kar se grejo tuki, pol ni nujna, pol je odvečna.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Lah poveš, da te lulat, tud če te ne.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Ker študiram primerjalno in moram met neki za študirat.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Ni nujna, je pa bistvena. Tudi arhitektura ni nujna, ampak potem bomo hodili po blatu.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Da se lahko smilimo sami sebi.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Ker je nujno uporabljat jezik tudi na drug način, ki ni jezik naše komunikacije.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Antropologi še niso našli družbe brez poezije.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Ker ubesedi, česar se ne da ubesedit.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Sej ni.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Ker sublimira nevroze.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Ker greš z jezikom proti jeziku, ki te naseljuje.

 

 

 

Zakaj je poezija nujna?

Zakaj ni nujna, jebote!

 

Tako sem stalno skital med posvečeno dvoranico, med veseljaško notranjščino lokala in vedno bolj nabito zunanjščino, kjer so ljudje, včasih v zameno za malo tobaka, vedno raje povedali, zakaj se jim poezija zdi nujna. Zaradi neumornega zbiranja izjav sem morda zamudil kak komad, ki bi na to zagonetko bolje odgovoril. Ko sem se vrnil s svojega poizvedovanja, sem v kar polni dvoranici ostal brez svojega vzvišenega recenzentskega stola. A kot da bi mi to govorilo: tudi tu se moraš pomešati med ljudi, med potna in vroča telesa, ki jih razžareva ogenj poe… Pardon.

A tudi tu pesniška izkušnja ni šla brez šumov. Če je bila zadnja stena odra skozi šipo odstirala pogled na atrij mestne hiše in na z vinom pomenkujoče se pražnje oblečene ljudi ob umetniških artefaktih razstave Misliti svobodo, ki so jim viseli nad glavo, kar posrečena jukstapozicija z beročim pesnikom, so bila stalno odpirajoča se in zapirajoča vrata, ki so v dvoranico prepuščala žvenket pritrkavajočih kozarcev, občasen zvok sesalca ter smeh in rezgetanje obiskovalcev Pritličja, ki tja niso prišli na poezijo, ampak na per, nekakšni stalni šumi v pesniški izkušnji. Šumi? Ali del pesniške izkušnje same? Ali razkrivanje mesta poezije v sodobni urbani prestolnici …?

Ti šumi so me vedno znova gnali ven, a ne na lagoden oddih, ampak na še bolj vneto iskanje.

 

 

II

 

Pravzaprav je bilo takih, ki so me namesto k vragu pošiljali h Komelju, precej več kot za eno repliko. Konec koncev je Miklavž Komelj napisal nagrajeno zbirko esejev Nujnost poezije. In kot renesančni erudit predstavlja obenem tudi tisto točko, preko katere tudi drugi ljudje prepoznajo nujnost poezije. Drugače rečeno: ni treba vedeti, zakaj je poezija nujna, dokler to ve Komelj. Kar seveda spominja na pogost način verovanja: ne verjamemo neposredno (v nujnost poezije), dovolj je, da poznamo nekoga, ki naj bi dejansko verjel (v nujnost poezije).

A problemi so se s tem šele začenjali. Bolj ko sem molzel svoje sogovornike z vprašanjem o nujnosti poezije, manj sem bil prepričan, da vem, o čem govorimo. M. mi je denimo rekla, da je treba poezijo predvsem živeti. A kaj to sploh pomeni? »Biti občutljiv na lepe spoje trenutkov, biti senzibilen za take trenutke, it v njih 100 %, pa naj bo to zaradi sanj, zaradi kombinacije z drugim ali ker je enostavno tak dan. Presegati samocenzure, čeprav te je strah kraja, kamor si šel. Tudi to pomeni biti živ: iti za stvarmi, ki jih začutiš, ampak so obenem strašljive.«

Bi moral ljudi slučajno spraševati še bolj nemogoče vprašanje: kaj sploh je poezija?

Komeljeve knjige sicer nisem bral, sem pa napaberkoval par vtisov: govoriti o poeziji ne pomeni govoriti zgolj o poeziji, nujnost poezije ne pomeni poeziji priznati neko vlogo v svetu, ampak pomeni nujnost spremembe sveta, širitev poezije pomeni širiti svobodo iz akta pisanja v samo družbeno življenje. Političnih problemov ne moremo reševati s pisanjem pesmi – ima pa poezija pomembno vlogo pri spreminjanju človeške subjektivnosti.

Plus malo Lacana in Žižka: poezija se pojavi kot zavzetje nove vrste simbolnega razmerja do sveta.

Človek je vržen v jezik. V njem je ujet in mučen. Ne govori človek jezika, ampak govori jezik človeka. Človek tako ne govori, je zgolj govorjen. Psihične muke, ki naj bi jih pesnik prelil v jezik, niso nekaj, kar jezik registrira in ubesedi, ampak so lahko reakcije na travmo bivanja v mučilnici jezika. Po E. Jelinek mora biti jezik mučen, da pove resnico. In najbolj elementarna oblika mučenja jezika se imenuje poezija (še posebej s svojimi rigidnimi formami, kot je sonet).

Dobro, v teoriji se vse to veriženje jezika sliši super, a kaj to dejansko pomeni? Kje smo lahko videli poezijo, kako intervenira v družbeni prostor, kje smo lahko doživeli subverzijo jezika, kje je bil jezik mučen in natezan?

 

 

III

 

A lepo po vrsti. V tem trenutku se zdi pošteno omeniti pesnike, ki sem jim sam najbolj zaploskal. V Pritličju se jih je sicer zaporedoma nagnetlo kakih trideset, raje kakšen več kot manj. Čudno naključje je hotelo, da je mojim izbrancem najbolj zaploskala tudi publika. Nekakšni ljubljenci večera so postali Sergej Harlamov, Blaž Iršič in Anja Novak. Le da je imel nastop Anje Novak v mali dvoranici Pritličja še neko dodano vrednost, ki pa ni bila zgolj posledica dejstva, da je svoje komade malo v stilu Soko kar zabavno performirala.

Medtem ko je pela o slonih, se je namreč zgodil tisti trenutek, ki stalno grozi na javnih prireditvah: proti odru se je začel precej objestno valiti neki človek. Bil je tisti trenutek neprijetnosti, ki jo povzroči njegova nepredvidljivost. Je nažgan? Bo naredil pizdarijo? Ji bo začel težit?

Anja je igrala in pela naprej, on se je povzpel na oder, in nam oznanil, da je vojak. Hej, take iztočnice ne dobiš vsak dan. In Anja jo je hitro vključila v svojo improvizacijo. Vojak se je malo začuden sicer usedel na nek stol na odru kak meter stran od nje, a še vedno nekaj renčal predse.

In ta moment, ki je stalno grozil, da se bo prevrnil v nekaj bolj jadnega, je Anja ne samo nevtralizirala, ampak ga preobrnila. Če smo najprej videli njegov pristop v smislu jaz vojak, ti punčka tukaj, jaz moški, ki si vzame prostor, ti deklica na odru, na katerega imam pravico zakorakat, je Anja v svoji improvizaciji začela pojoče šepetat: come closer, pogledovala proti njemu, come closer … Z neko skoraj samoumevno lahkoto je obrnila njegovo igro moči. Vojak je obsedel, zdaj je bil on v tisti poziciji, v kateri bi se »morala« znajti ona: v poziciji nekoga, ki je oblegan, ki se začne umikati.

Še več, ko je odigrala in se je ploskanje in vriskanje ljudi poleglo, je šla do njega in ga objela za slovo.

To je bilo dejanje poezije, o katerem je bilo prej govora: prevzela je jezik, v katerem se je znašla, jezik, ki ji je bil vsiljen, jezik, ki je bil nasilen. A ni izrazila odpora proti temu jeziku, ni prekinila svojega nastopa, ni bilo žolčnega odziva, češ kaj se pa gre, temveč je sprejela njegov jezik, ga dodatno obrusila in ga obrnila proti njemu. Njegov vdor je bil razrešen v samem nastopu. Neki jezik nasilja ni naletel na recipročno nasilje, ampak se je transformiral v umetniško dejanje.

Maestralno.

Recimo, da je bil to v torek, ko smo praznovali svetovni dan poezije in se spraševali, zakaj za boga svetega je nujna, vrhunec poezije tistega večera.

 

Je bilo za to potrebno 8 ur? Ampak, prosim, tu gre vendar za dramaturgijo. Utrujenost? Utrujenost je nujna. Vrhunec si je treba zaslužiti. Jadikovanje, izgubljanje vere v poezijo in njeno nujnost, žgoče iskanje in razočaranje, dvomi v lastne definicije so pač nujni preludij, če hočemo grand finale.

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

  • Mah, pa zlato

    Aljaž Krivec

    Detela je kontinuiteta, v Ljubljani se odvija že desetletja in ne utihne, nenehno ima razlog, da obstaja in govori oz. lahko utihne le sam, od znotraj. A bo s pomočjo Raymonda Millerja le postal svetovni pesnik tudi iz povsem pragmatičnega vidika?

  • Da bi ne škripalo, pokljalo

    Tadej Meserko

    O komunikacijskih šumih, ki zaznamujejo slovensko kulturno politiko. Komentar javnega razmisleka Anagram svobode: kultura, srečanja vseh dosedanjih ministrov in ministric za kulturo o prihodnosti kulture v organizaciji Društva slovenskih pisateljev.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.