Na novo naučen svet
Gašper Torkar, Podaljšano bivanje. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Prišleki)
Jure Kapun
V sodobni slovenski poeziji se pojavlja vedno več prvih pesniških zbirk, za katere bi zlahka lahko trdili, da presegajo nerodnosti prvenca. Gašper Torkar tu ni nobena izjema. Njegova zbirka je razdeljena na uvodno pesem ter pet razdelkov, v katerih nas občasne pojave datumskega zapisa bodisi na začetku bodisi na koncu pesmi, ki v večini uporabljajo diskurz, podoben dnevniškemu zapisu, napeljujejo v dojemanje subjekta kot vedno bolj artikuliranega in zrelega. K prepričljivosti vsakdanjosti subjekta doda tudi odprt pesniški jezik brez večjega števila metafor in podob, ki po potrebi jemlje tako iz višjih kot tudi nižjih jezikovnih registrov – v zbirki se tako pojavljajo tudi besede oz. besedne zveze kot bicikli, čiki, nategniti ali Fuck this shit.
Na začetku zbirke se subjekt še obrača nazaj in se spominja otroštva kot svetlejšega, boljšega časa »Pogrešam se, ko smo bili še v majhem stanovanju. / Kot otroku so mi bile bele stene tam veliko svetlejše,« vendar se kmalu odpravi ven, v širni svet, čeprav se mu dozdeva, da se ne bo mogel vrniti. Na koncu zbirke se vrne na začetek, kjer ob prihodu nazaj ugotavlja, da dom še vedno o(b)staja s široko odprtimi vrati: »Vem, da za zdaj še lahko grem / in ostanem dobrodošel,« Vendar se v izraz proti koncu na trenutke prikrade poskus apologije »mlajšega jaza«, češ da je »samo slutil, kaj dela, […] ni vedel, da so stvari resnične«, kar izpade plehko ali celo odveč.
V procesu odraščanja se je subjekt odvrnil iz zagledanosti v preteklost, ki jo je nakazal na začetku, v pogled tukaj in zdaj, pogled, ki si ga je izgradil sam. To trditev lahko podkrepimo tudi z dejstvom, da se Torkar v svoji poetiki začenja odmikati od prakse intertekstualnih ter intermedialnih navezav, kot to lahko opazimo recimo pri Zupanu, Podlogarju, Čučniku, Škrjancu in še kom. Tako se pesem počasi osvobaja vezi na poezijo izven sebe, gradi pa predvsem iz lastnega izkustva.
Pričakovali bi, da se bo pogled osredotočil na prihodnost, kot je za mlajšo generacijo tako značilno, v svetoboljsko videnje nezaposljivosti in propada, vendar se zasidra v sedanjost, ter tako preseneti (predvsem) odraščajočega bralca, obenem pa ponudi svež pristop k pogledu na svet, ki je svoje mišljenje najverjetneje našel v budizmu. Zapira vrata staremu svetu in odpira vrata v novega, »Učim se osnov sveta. Odpeljem se ven, / pokažem si«, pravi v pesmi Dnevne migracije, kjer doseže vrhunec v samem procesu odraščanja, saj se loči od starega pogleda ter si začne prisvajati novega.
»Vsi pomembni dogodki v mojem življenju so se zgodili znotraj mene« pravi subjekt, tako da bralcu svoje doživljanje posreduje predvsem preko spominjanja, notranjih monologov ter refleksije – sebe. Subjekt se postavi v središče dogajanja, kar deluje na mestih moteče, saj je bila ta pozicija v slovenski poeziji zadnjih nekaj let že pogosto zastopana, kar lahko vidimo recimo pri Urošu Zupanu že od Suter naprej ter Primožu Čučniku v Ritmu v rôkah in še mnogih drugih avtorjih. Pri obeh namreč večinoma izhajamo iz prvoosebnega subjekta, ki je z nami tako intimen, da se nam zazdi, da govori avtor sam, četudi temu ni tako. Napetost osrediščenosti v subjektu pa se razbremeni v nekaj pesmih (Entropija, Novomeško poletje), kjer se perpektiva premakne od subjekta do podob v naravi.
Skozi zbirko se zdi, da subjekt vloži veliko energije za ohranjanje oziroma navezovanje stikov z ljudmi, saj je to ena izmed stvari, o kateri govori večino časa, vendar na trenutke izpade popolnoma nemotiviran, vdan v usodo nekoga, ki tega ni zmožen; po drugi strani išče bližino ravno preko osame in se pred stiki zapira. To se dobro pokaže v prevladovanju odhajanja skozi pesmi, drugi človek ni nikoli fizično prisoten, bodisi je ravnokar odšel bodisi ga subjekt nagovarja s časovno (ali krajevno) distanco: »Najbliže si bila, ko si odhajala: sinoči«. Skozi celotno zbirko se kot dominantno vzpostavi vprašanje o avtentičnosti bližine sočloveka, ki je stopnjevano do te mere, da se ponekod vprašamo, če se ljudje sploh še lahko povežemo. Dialog z drugimi ljudmi se odvije neposredno na izredno malo mestih, kar vzpostavlja močen kontrast s subjektovo željo po navezovanju oziroma ohranjanju stika, saj je ravno beseda – zvečine govorjena – rabi v ta namen. Kar nekaj pesmi pa nosi posvetila, s čimer avtor poseže v nezmožnost komuniciranja subjekta, kot njegov stvaritelj ustvari dialog, ki presega okvirje zgolj literarnega, pesmim pa tako podaljša bivanje iz samozadostnih instanc v realni svet.
Subjekt prav tako poudarja, da ob govorjenju drugih samo čakamo, da bomo spregovorili mi. Pri takšnih izjavah bi avtor hitro lahko zapadel v preveliko posploševanje, še posebej na mestih, kjer je uporabljena prva oseba množine, kjer se zazdi, da se je subjekt zakril v množici ljudi, da njegove izjave ne bi delovale preveč moralistično. Čeprav se na večini mest temu uspešno izogne, saj iz ravni občega sestopi na osebno raven, pa na nekaterih mestih ne uspe tako elegantno in zapade v moraliziranje, kot recimo »vsi se opravičujemo, nikomur ni žal«. (Kondicija III), »in zdi se, kot da ljudje več ne čakajo na pogled / ki bi te izdal.« (Prizori skozi okno).
Zbirka nam prikazuje stanje nekoga, ki odrašča, izgubljeno stanje nekje vmes, skoraj-odraslega. Takšen naiven subjekt oziroma raje subjekt, ki se je na novo naučil naivnosti, odraščajočemu bralcu ponuja uteho. Skozi vsakdanjo motiviko se bralec s subjektom lahko do velike mere poistoveti, tako pa uvidi, da se v procesu odraščanja stvari pravzaprav ne spremenijo bistveno, spremenimo se mi, predvsem tako, kakor se na novo naučimo gledati na svet. To ni prvenec, ki bi k bralcu prikobacal. Avtor se pesniškega jezika ni šele začel učiti, temveč je nekje vmes – odraščajoč. Obstaja še prostor za izboljšanje, vendar smo priča obetajočim nastavkom in enovitem, premišljeno zastavljenem delu.
Tekst je nastal na Literaturini kritiški delavnici.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.